Super black metal skupina je po treh letih studijskega premora znova izdala EP. Ta nosi naslov Seven Are They ter ponuja dve pesmi, in sicer Seven, They Are Seven / Seven Are They in Twice Seven They. Besedila izdaje so bila vzeta iz Thompsonovega dela The Devils and Evil Spirits of Babylonia (London, 1903) in prirejana, kar je uredil Skagg (kitara in vokal). Deathcult sicer tvorita še Hoest (baskitara, dodaten vokal) in Thurzur (bobni).

Lahko bi rekli, da gre za zmagovalno kombinacijo, ki ne more prinesti nič drugega kot tudi zmagovalni izdelek. Hja, do določene mere je res tako. Trojica se je odločila za dramski uvod, ki mu sledita dva umazana old school »norsk« black metal komada višjega in srednjega tempa. Oba sledita monotonemu ritmu, ki hitro zleze v uho. Drugemu pri tem še dodatno pomaga rahla podobnost s komadom Miðgarðs eldar z albuma Vikingligr veldi od Enslaved, ki mi že 25 let črviči po ušesih.

Je band torej vse naredil pravilno? Verjetno res. A vseeno se ne morem otresti enega občutka oziroma vprašanja. Bi se dotaknil ali lotil te izdaje, četudi ne bi bila plod banda, ki mu sicer sledim? Verjetno imamo vsi seznam bandov, katerih kreacije vedno preverimo, ko kateri izda kaj novega. To torej pomeni, da moj seznam old school black metal bandov, ki jim sledim, zgleda drugače kot pri nekomu drugemu, kar pomeni, da se ta verjetno ne dotakne nekaterih mojih bandov in jaz ne drugih. Glavno vprašanje torej je: se splača poznati še en plošček več, ki razen neposredne zabave ne prinaša ničesar novega? Odgovor na to vprašanje je hkrati odgovor kolegu na njegovo vprašanje, zakaj določenih black metal bandov ne poznam bolj poglobljeno ali sploh ne. Glavni odgovor torej leži v diverziteti, ki je recenzirani plošček ne ponuja.