»Dioniz (grško Διόνυσος) je bog trgatve, pridelave trte in vina, rodovitnosti, sadovnjakov in sadja, rastlinstva, neprištevnosti, obrednih norosti, verskega zanosa, veselice in gledališča v starogrški religiji in mitologiji.« (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Dioniz)
 
Glede na to, da so se Dekadent odločili, da album posvetijo vinu, tokrat ne bom razpredal o kruhu, kakor sem med opisovanjem The Nemean Ordeal, petega studijskega albuma domačih atmosferičnih black metalcev Dekadent. A naj se že takoj popravim. Najdaljša pesem albuma Seolfor Threnodie in kratka instrumentalna Dresden, ki služi kot njen uvod, sta stvaritvi, posvečeni leta 2020 preminulemu Enricu »Enniju« Haagenu, ki je zasedbi pomagal, da se je uveljavila v Nemčiji in tam prišla do številnih nastopov. Enni je živel v Dresdnu.
 
Če torej odštejem Dresden, ponuja Dionyst sedem novih primerkov atmosferičnega black metala, ki vsak v povprečju meri nekaj manj kot sedem minut. Nič novega za Dekadent, bi lahko rekli, kakor tudi ni nič novega, da so komadi prežeti z visoko dozo melodičnosti in stalnih menjav tempa. Band spretno prehaja od najvišjih hitrosti, ki so neposreden izraz jeze in agresije, do počasnejših delov, ki jih v največji možni meri odlikuje nabitost z romantičnimi čustvi, kot sta melanholija in hrepenenje. V slednje je bandu uspelo znova vkomponirati zelo uspele in bogate kitarske solaže, v tej zvezi bi recimo izpostavil že kar prvi komad na albumu, ki sliši na ime Bog sramote. No, ko sem že ravno pri tem komadu … Verjetno vas bo še bolj kot omenjena solaža navdušila dvojna kitarska linija, od katerih se ena v umirjenem slogu uleže čez drugo, ki tvori nevihtno podlago. Za to bi si upal trditi, da je z leti postal že nekakšen prepoznavni znak Ljubljančanov.
 
Očitno se po skoraj 20 letih delovanja ni kaj dosti spremenilo? Očitno res ne, kajti naslednja pesem Saturnalian Rites me še najmočneje spominja na bandov prvenec Manifestation of Seasonal Bleeding. A tega ne izpostavljam samo zaradi omenjene reference, temveč zato, ker želim izpostaviti, da mi Dionyst pod črto deluje za ščepec hitrejši in da ponuja nekoliko bolj deathmetalski pristop, kar se dokaj dobro sliši v zaključku omenjenega komada, tako z vidika zvoka kot riffovsko.
 
Pričakujte torej, da vas bodo Dekadent znova navdušili s pompoznostjo, epskostjo in veličino, tako kot so mene. Za konec pa samo še navedba najljubšega komada, brez razlage, zakaj je tako. To je: Jutru.