Če koga med vami mučijo glavoboli, ki so posledica poslušanja neoriginalne glasbe, naj takoj prekine z branjem in teče v najbližjo glasbeno trgovino po tole ploščo. Kdor še vstraja ob branju, ga bom poskusil prepričati, da to stori po prebrani recenziji. Opredeliti glasbo, ki jo igrajo Destiny’s End je ravno tako težko kot v okrogli sobi usesti se v kot. Bom skušal vse skupaj malo razčleniti in morda mi celo uspe priti zadevi do konca. Na prvi pogled bi nič hudega sluteč poslušalec rekel, da je to power metal, pač na ameriški način, iz koder ta band tudi prihaja. Ampak ob nadaljnem poslušanju se kaj hitro ugotovi, da od časa do časa vokal postane prepočasen, preveč melanholičen za power metal. Kitare občasno zaplujejo v vode hitrih in melodičnih solaž, drugače pa umirjeno in izrazito spremljajo potek komada. Tudi varčevanja z bobni ni opaznega, kar daje vsemu skupaj pridih udarnosti. Nasprotno od drugih bendov podobne zvrsti, pri Destiny’s End ni nobenih izrazitih double bass delov, kar celotnemu vtisu sploh ne škodi. Edina stvar ki me malenkost moti je, da glasba občasno ni tekoča, ampak se za ceno ostalih kvalitet te plošče to zlahka pretrpi. Predno pozabim - plošča ima lepo naslovnico. Sedaj pa je vrsta na vas da globoko vdihnete temo!

Matija