Brežičani Dickless Tracy so izdali svoj četrti studijski album. Album je izšel kot navaden jewelcase, digipack z 20-stransko knjižico in kot ultra redek boxset s figuricami banda, plakatom v velikosti A1, našitkom, zapestnico in nalepko za na avto. Naročila za slednjo verzijo albuma se zbirajo vnaprej neposredno preko bandovega myspace profila, prvim desetim rezervacijam pa bosta priložena še trzalica in bobnarska palica z originalnim podpisom obeh ustanovnih članov. Band sprejema rezervacije samo še do konca meseca, ker se nato odpravlja na šestmesečno svetovno turnejo skupaj z Morbid Angel in Rammstein, v okviru katere bodo nastopili kot headlinerji.

Paroxysm Of Disgust je resnično četrti studijski album brežiških Dickless Tracy, ki se je dolgo časa bolj ali manj udejstvoval kot projekt dveh bratov, medtem ko v današnji postavi kvarteta obstaja zadnja tri leta. Slednja okoliščina – stalna in nespremenjena zasedba z močno skupno vizijo – je tudi glavni dejavnik, ki je pripomogel h glasbeni transformaciji banda. Dickless Tracy nekoč kot neumorni grindcore/death metal band danes z odločnimi argumenti – teh je sedem od enajstih – prisega na prepričevanje z odraslim death metalom. S preostalimi štirimi argumenti pa se še naprej nekako oklepa lastne (pol)pretekle preteklosti in si tako za svojo prihodnost pušča na pol odprta vrata v preteklost, za katera samo sam ve, kdaj in če sploh jih bo zaprl.

Tegla in Cepo sta torej skupaj z »novima« članoma, s katerima sta recenzirani album po slovenskih odrih predstavljala že leta 2012, spremenila glasbo, z njo vred pa deloma tudi zvok. Zanj sicer ne morem trditi, da bi bil na kakršen koli način unikaten in zaradi tega prepoznaven, toda ta je zagotovo dosti bolj prečiščen, kakor je to dandanes značilno za vse večje bande scene. Instrumenti in vokal (Cepo se celo potrudi s približkom clean vokala) so posneti zelo uravnovešeno, nobeden od instrumentov ne zveni prevladujoče, vsakemu je namenjenega enako prostora. Glede na artwork naslovnice in na izbrani naslov albuma bi človek lahko celo trdil, da je zvok prečist, saj bi povprečen death metal poslušalec, ki ne pozna banda, morda pričakoval kaj bolj brutalnega, direktnega, enostavnejšega, hitrega in umazanega.

A to je preteklost oziroma nikoli ni bila bandova realnost. Namesto naštetega sedem novih komadov ponuja srednje hiter do počasen, zahteven, kompleksno strukturiran death metal, ki poslušalca s svojo bitjo »sili« k ponovnemu poslušanju. Po n-tem predvajanju se mi je v mislih nekako izoblikovala primerjava z God of Emptiness od Morbid Angel, ki je bil eden prvih, če ne celo resnično prvi death metal komad, ki me je prepričal s svojim karakterjem in ne divjim vedenjem. Velik kompliment, ki ga na tem mestu izrekam bandu, je zlahka mogoče sprevreči tudi v kritiko, da je zaradi enoličnega tempa album dolgočasen. Kot protiargument lahko v tej zvezi navedem preostale štiri komade: trije so na novo posnete pesmi s prvih dveh albumov, četrta Boneyard je priredba kultnih Impetigo, vse štiri pa album začinijo s potrebno dinamičnostjo in raznolikostjo. Opisano pa vendarle ne pomeni, da je možno album kar tako razdeliti na dva dela in da ta dva delujeta kot nepovezani celoti. Ravno obratno. Vseh enajst pesmi – vključno s priredbo – deluje zelo harmonično, enoten zvok in način igranja so skupna rdeča nit vsem komadom, od katerih po mojem mnenju najbolj odstopajo Beautiful yet Deformed, Through the Maze of Lust in Realm of Fools.