NAGRADNE IGRE
Traja do: 15. 5. 2022
Traja do: 14. 5. 2022
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

5. 8. 2014
Edguy - Space Police: Defenders of the Crown
Nuclear Blast Records, 2014
Avtorica: Tina Urek

Edguy. Nemški zabavljači. Od Korpiklaani ali Alestorm jih sicer loči zvrst, namesto alkohola pa imajo raje »ljubezenske« in predvsem nepričakovane teme. Njihovi začetki so bile predvsem klasične herojske tematike power metala – od paradiža in (super)junakov do njihovih kraljestev. S prehodom v 21. stoletje pa so že ob izidu albuma Mandrake napovedali nekaj novega. Prišli so klovni, Hellfire Club je s sabo pripeljal verjetno eno večjih uspešnic Lavatory Love Machine, na Rocket Ride so se med rjuhe podali z ognjem (Fucking With Fire) in se prelevili v superheroje (Superheroes). Takrat je postalo jasno, da so Tobias Sammet in ostala druščina zasedba, ki jo poznajo vsi power metalci, ni pa nujno, da jo zaradi norčavosti vsi tudi prebavljajo. Na svojem predzadnjem albumu Age of the Joker so opevali Robina Hooda in podobno, letos pa so se odločili iti v vesolje, postali so zaščitniki krone in še mnogo več. Zakaj dva povsem različna naslova? Kot je Sammet v enem izmed intervjujev pojasnil, se niso mogli odločiti, katerega bi uporabili. Space Police – ker je nepričakovan in ga verjetno noben power metal band ne bi uporabil. Defenders of the Crown –ker so zaščitniki krone heavy metala. No ja, njihov osrednji stil še vedno ostaja power metal, je pa res, da je prav ta plošček verjetno najbolj heavymetalski do sedaj.
Album otvori komad Sabre & Torch, ki nekako opiše band. S sabljo v eni in baklo v drugi roki se odpravljajo raziskovat neodkrite in nepričakovane dragulje svoje glasbe. Sicer pa je komad povsem tradicionalen, speven in energičen. Takoj je jasen tudi večji vpliv heavy metala, ki se pokaže predvsem na kitarski solaži in celotnem ritmu komada. Sledi Space Police, pri katerem se tokrat band posluži uporabe klaviatur oz. takšnih in drugačnih elektronskih vložkov in dodatkov. Vrnejo se k tudi powermetalski »hitrosti« komada, ki je tokrat umirjeno energična, pa vendar ni balada. Space Police metaforično predstavlja vse tiste ljudi, ki si »drznejo« rock bandom in ostalim ustvarjalcem ukazovati in diktirati njihova življenja in ustvarjanje. S Tobiasovimi besedami: »The Space Cops lurk everywhere, in the corridors of power of the music industry, in the press, some are your ex-fans who loved you when you were an insider's tip, an underground act who hadn't sold out yet. You know, childish bullshit …« In mislim, da bi se morali prav vsi zamisliti ravno o teh dolgojezičnežih, ki iz scene vržejo mnogo zasedb ali pa jih postavljajo na neprimerno mesto. Tema za drug dan in drugačno pisanje. Vrnimo se h glasbenemu delu pesmi. Najbolj strašljiv del komada je definitivno Tobiasovo smešno vzdihovanje/kričanje, sicer pa glasbeno celotna zadeva stoji na eni točki in se ne premakne z nje. Rahlo dolgočasno. Drugi del naslova Defenders of the Crown predstavlja istoimenski herojski, energični in bolj heavymetalski komad. Za globino poskrbijo klaviature, ki pa jih sicer bolj ali manj preglasijo bobni, ki so v celotnem komadu morda celo preglasni. Kitara se pokaže le ob solaži, basa skoraj ni slišati. Vokal seveda kraljuje, Tobiasu pa priskočijo na pomoč tudi ostali člani. Proti koncu se pesem umiri in ustvari primeren del za sodelovanje publike na koncertih, temu pa seveda sledi kričeče energičen zaključek. Ker brez ljubezni Edguy očitno ne zdržijo, je na albumu svoje mesto dobil Love Tyger. Tega naj bi Tobias napisal že veliko prej, vendar na predhodnih albumih Edguy ali Avantasie ni našel ustreznega mesta. Predstavlja pa tribute samemu sebi oz., da se ne bomo narobe razumeli, tribute samemu sebi kot tribute Tobiasu. Da pa vse zveni še bolj egoistično, govori o človeku, ki pride na Zemljo kot božje darilo človeštvu. Začne se s predenjem mačke, nadaljuje pa v stilu '80s heavy metala. No, saj je že naslov temu primeren. Komad je izjemno poslušljiv, o primernosti besedila pa se odločite sami. Sama sestava komada zopet ne preseže nobene večje meje raznolikosti, vendar ravno to naredi celotno zadevo toliko bolj poslušljivo. Odlična kitarska solaža in vokalne sposobnosti so povsem dovolj, da se bo komad še veliko poslušal. The Realms of Baba Yaga … Kaj za vraga počne slovansko bitje v pesmi nemškega power metal banda? Predstavlja metaforo za osebo, ki se prepusti skušnjavi do te mere, da situacija postane neobvladljiva. Komad pa zopet kanček bolj heavymetalski. Predvsem zanimivo je to, da se pred vsakih refrenom umiri in spremeni ritem v nekaj polomljenega. Po pričakovanju bi moral refren biti prava bomba energije, vendar pa se v drugem delu komada vse še bolj umiri in nekako zaključi s precej dolgo, pravo heavymetalsko solažo. Drugo polovico albuma otvori priredba Rock Me Amadeus, ki jo v originalu izvaja Falco. Priredba prinaša tudi novost – Tobiasovo rapanje v nemščini. Rezultat? Z izjemo refrena, grozen. Celoten vokal zveni tako odrezano, da je na meji nadležnosti. Sicer dobro priredbo bi lahko še bolj priredili in zamenjali rap z nečim drugim. Sedaj pa tipičen Edguy komad, primeren za Tobiasove izpade na odru – power metal »balada« Do Me Like a Caveman. Besedilo je precej dvoumno, kljub temu pa bo v mislih ostal le naslov. Sicer pa je pesem izzvala kar nekaj trenj med Sammetom in kitaristom Jensom Ludwigom, ki sta tokrat »skupaj« pisala komad. Neobravnavanje nasprotnikovega dela skladanja se kaže v enoličnosti in dolgočasnosti. Kljub naslovu veliko razočaranje. Tudi naslednji komad, Shadow Eaters, je prinesel enake težave. Rezultat je tokrat precej boljši, besedilo pa govori o moči posameznikovih misli in o tem, kaj vse je mogoče, če odmislimo negativno. Komad prinese več energije in tudi sestava je precej drugačna od predhodnih komadov. Poleg kitarske solaže svoj čas dobi še klavir, kar pripelje do dolgega, a odličnega instrumentalnega dela, ki se zaključi s še zadnjim refrenom. Vokalno/instrumentalno je vse bolj uravnoteženo in verjetno lahko govorim o enem boljših komadov albuma. Predzadnje mesto zaseda Alone in Myself. Poredne misli pa kar stran, saj ima tokrat besedilo ponovno precej globlji pomen. Govori o občutku, da svet okoli nas ne dojema stvari pravilno, in o tem, kako se ljudje ne razumemo med seboj samo zaradi tega, ker ne najdemo primernih besed za izražanje svojih občutkov. Alone in Myself je na albumu tudi prva balada v pravem pomenu besede. Čustvena, rahlo zasanjana in primerno sestavljena. Zadnji komad je skoraj devet minut dolgi The Eternal Wayfarer. Besedilo govori o nesmrtnosti duše, refren pa naj bi bil napisan že leta 2005. Na kratko je pesem epska stvaritev, ki dokazuje, da zna Tobias pisati tudi bolj »resne« komade. Če se boste odločili za nakup posebne izdaje, boste na drugem ploščku poleg instrumentalnih različic nekaterih komadov slišali še dve posebnosti. Prva nosi naslov England in opeva Iron Maiden, Steva Harrisa, Boba Catleyja, oz. vse tiste odlične osebe in stvari, ki prihajajo z Otoka. Druga nosi naslov Aychim in Hysteria, predstavlja pa tribute Def Leppard oz., bolj podrobno rečeno, njihovemu obdobju Hysterie.
Kako na kratko strniti celoten album? Klasičen Edguy izdelek z večjim poudarkom na heavy metalu. Kot predhodnik Age of the Joker tudi Space Police: Defenders of the Crown ne prinaša komada, ki bi se zaprl v vaše misli in vam odmeval v glavi. Album skriva nekaj dobrih in potencialnih uspešnic, vendar je velika verjetnost, da se dve skrivata ravno na posebni izdaji. Poslušanje priporočam predvsem rednim poslušalcem skupine, če pa za Edguy slišite prvič, raje prisluhnite kateremu od starejših izdelkov.

 

SORODNE VSEBINE:
23. 1. 2004Edguy / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
19. 5. 2022
Rammstein - Zeit
Recenzija
18. 5. 2022
Batushka - Maria (kompilacija)
Recenzija
17. 5. 2022
Sakis Tolis - Among The Fires of Hell
Recenzija
13. 5. 2022
Kampfar - Urkraft (EP)
Recenzija
6. 5. 2022
Iz ropotarnice: Def Leppard - On Through The Night
Recenzija
5. 5. 2022
Abbath - Dread Reaver
Recenzija
4. 5. 2022
Meshuggah - Immutable
Recenzija
22. 4. 2022
Animals as Leaders - Parrhesia
KONCERTI & FESTIVALI
22. 5. 2022
Fit For An Autopsy, Enterprise Earth, Great American Host, Sentinels
Orto Bar, Ljubljana
22. 5. 2022
Iron Maiden, Lord of the Lost
Arena, Zagreb, Hrvaška
24. 5. 2022
Tool
Sportarena, Budimpešta, Madžarska
25. 5. 2022
Red Roll, Soulcase
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 5. 2022
Rammstein
Wörthersee Stadion, Celovec, Avstrija
26. 5. 2022
Rammstein
Wörthersee Stadion, Celovec, Avstrija