Skoraj kot deja vu!!! Spet odlična plošča power/progressive banda s celine, kjer so bili ljudje včasih rdeči (natančneje, Empyria rezidirajo v Kanadi). The Legacy je njihova tretja plošča (in kot pravijo črke na promocijskem materialu, je band že v studiju na snemanju četretega albuma) ima vlogo nekakšne reprize.
Po minutnem akustičnem uvodu se zvrstijo štirje komadi, ki sestavljajo celoto, naslovljeno The Lighter Side Of Darkness. Prvi del je bil že izdan na njihovem prvencu Behind Closed Doors, drugi in tretji na Changing Currents, zadnji, četri pa je prvič izšel na pričujočem albumu. Seveda so stari trije deli na novo posneti in s četrtim prvič izdani kot 25-minutna celota na enem CD-ju. Poleg tega nam je band namenil še priredbo Police, Synchronicity II (ki zveni prav lepo metalsko) in kot bonus komad njihovo prvo akustično balado, Years Behind, pri kateri je težko ostati brez občutkov (sej bi napisal čustvene prizadetosti, pa nalašč ne bom!).
Kot sem že napisal, se Epyria uvrščajo v power/progressive metal srednjega tempa. Progresivni niso le po vplivih te zvrsti metala, ampak tudi po elementih, ki jih spretno mešajo v svojo glasbo. Lep primer za to so deli, inspirirani z jazzom, klasičnim rockom, kitarski synth, solo bass linije, itd. V njihovih komadih se odlično prepletajo agresivnost, tehničnost, udarnost, akustičnost, melanholičnost,... Pri solažah odlično povežejo tehniko in poslušljivost, bobni pa občasno zaposlujejo vaša ušesa s kompiliciranimi ritmi. Vokal me še največkrat spomni na Axla (GN’R), včasih je klasičen za njihovo zvrst, včasih grozeče ubere nižje tone, osamljen pa ni tudi primer plezanja v visoke višine.
Njihov distributer zagotavlja, da bodo nad slednjim albumom navdušeni fani Fates Warning, Dream Theater, Iced Earth, po mojem mnenju pa bo všeč tudi navdušencem nad tehničnostjo, poslušalcem tradicionalnega metala,... V bistvu - metalcem nasploh.

Matija

Tudi pri tejle recenziji nikakor ne bi šlo brez Nightmare Records.