Izklop malih sivih celic je priporočljiv ob poslušanju osemletnega ustvarjanja (pacanja!?) novega albuma kanadskih speed metal prvakov Exciter. Žal, ali pa na srečo, ni nobene drastične spremembe, razen uvedbe novega pevca, ki verjetno sliši na ime Kenny "Metalmouth" Winter, a glede na to, da se dere (kriči, vrešči ...) v preverjenem stilu predhodnih Exciter vokalov, res ni korenite spremembe.
Po eni strani je izdelek Thrash Speed Burn točno to, kar je bilo pričakovati od banda, po drugi strani pa ni nič, kar ne bi že slišali predhodno iz pestre diskografije banda. Všečno je dejstvo, da se držijo toka čistokrvnega speed metala, malo manj pa je prijetno dejstvo, da postajajo precej enolični. Prizvok vokala je nekoliko povrnil blišč bivšega pevca Dana Beehlerja, medtem ko se instrumentalno obdržujejo na istem mestu, kot so ga začrtali (predvsem) na zadnjih dveh albumih The Dark Command in Blood Of Tyrants. Bobni so kar precej generični, s kakšnim posebnim darilom, kot naprimer refren pri Betrayal. Za kitare velja enako, tu in tam kakšen bolj privlačen riff, občasno presenetljiv solo (Rot The Devil King), drugače pa precej standardiziran "modernejši" Exciter zvok.
Na pladnju oz. ploščku (album je na voljo v več različnih formatih), je postrežen surovi speed metal, ki trzne metalsko dušo že z naslovi komadov, ki so "satirično izvirni". Kar nekaj komadov se v živo obnese precej dobro, kot tudi na posnetkih, kar pa ne velja za popolnoma vse preostalo. Komad Crucifixion je dobesedno križanje. Hangman je kratek, bogat in jedrnat. Če pa hočete zoprnemu šefu narediti poškodbo glave, je to precej učinkovito s komadom The Punisher, ki je pravi kaznovalec brez milosti. Besedil ne bi izdatno komentiral, mogoče samo to, da je njih brutalnost v sožitju z instrumentalno podlago.
Vsekakor pa se bolje sliši "še en, od osemdesetih let inspiriran" album underground legend, kot pa najmodernejše stvaritve bolj poznanih bandov.

Darijan