Haiduk smo vam na našem portalu že predstavili, in sicer pred skorajda tremi leti z recenzijo prvenca Spellbook. Takrat sem navdušeno pisal o svežem vetru, ki zapiha z vsakim predvajanjem viž iz hiše Haiduk, kajti Luki Milojici je v prenasičeni death/black metal sceni uspelo ustvariti resnično unikatno zvočno podobo. Po takšnem dosežku se človek ustvarjeni unikatnosti seveda ne odreče kar tako, zato bi bilo povsem naivno misliti, da bo drugi album pod oznako Haiduk, ki tokrat nosi naslov Demonicon, zvenel ekstremno drugače. Pravzaprav zveni naslednik prvenca skorajda povsem identično, poleg tega pa je tudi strukturno in kompozicijsko vse skupaj ostalo tako rekoč ista pesem. Je to slabo? Da in ne. Tisti, ki zmeraj iščejo nekaj novega, seveda ne bodo navdušeni, tisti, ki pa znajo ceniti preverjen recept, pa bodo znali ceniti in uživati tudi v Demoniconu – enostavno kot pasulj torej!
Tako nekako zveni tudi vseh devet demonov, ki eden za drugim ponovno stavijo na strukturni minimalizem. Ta ne dopušča veliko sprememb na kateri koli ravni, temveč je garant za enovit hiter tempo, vseskozi prisotno thrashersko kitarsko agresijo, pomešano s pravo dozo death/black metalske melodičnosti in nalezljivosti riffov, ki pa pod črto nekoliko trpijo zaradi zapomljivosti. Če seštejem vse komade obeh albumov, sicer dobim vsoto devetnajstih udarnih komadov, ki vsi zagotavljajo zabavo na visoki ravni, toda po drugi strani poslušalec po določenem času ne ve več točno, kateri plošček oziroma štiklc posluša. Na drugem albumu sicer do neke določene mere izstopajo uvodni Syth, Azyr na sredini in zaključni, zaradi razigranosti meni najljubši Xhadex, toda ne dovolj, da bi tem lahko pripisal kakršen koli hit potencial. Merilna palica kakovosti je zagotovo spet postavljena zelo visoko, vendar je tudi dojemanje celotnega albuma prej podobno ravni črti kot krivulji z vzponi in padci. Seveda o razočaranju potem takem ne more biti nobenega govora, o kakšnem vrhuncu pa žal tudi ne.
Devet demonov, ki nas zastrahujejo z naslovnice, povsem izpolnijo vsa (morebiti tudi visoka) pričakovanja, a sčasoma sem se naučil, kaj točno lahko pričakujem od Haiduk, in pod črto sem točno to tudi dobil: brezkompromisen, hiter, agresiven in catchy blackish death metal.