Včasih so bili zombiji, gravž in tako imenovani "splatter horror" bolj tema death metala in podobnih ekstremnejših nians thrash metala. V sedanjosti je vse pomešano, prav zavidljivo število dandanašnjih thrash metal albumov krasijo neizvirne naslovnice z "živimi mrtveci". Sicer zgleda, da so Hallows Eve pozabili okrasiti naslovnico The Neverending Sleep z nuklearnimi odplakami, so se pa zato raje bolj poglobili v izdelek sam. Rezultat je hibridni thrash metal, s sodobnimi prijemi (tako glasbeno kot zvočno) in sencami starega thrash metal občutka. Kot da bi Slayer album Diabolus In Musica zmešali z vsemi tremi albumi, ki so jih Hallows Eve izdali do sedaj.
Moderen zvok je prisoten skozi celoten album in večinoma ne ustreza glasbi, saj po izteku albuma v spominu ostane le tisti šumeči moderni zvok, kar nikakor ni dobro. Tudi deli, ki bi se lahko nekoliko zapisali v spomin za daljši čas, izgubijo to možnost prav zaradi neuravnovešenega (neprimernega) zvoka. Pri tem pomaga tudi glasba sama, ki je precej enolična in nerazvijajoča (primer: Bed Of Nails, Interface, Through Dark And Dawn). Nekaj izjem v določenih delih pač ni dovolj, sploh za album dolg skoraj eno uro. Prvi del albuma je še kar znosen, drugi pa postane precej moreč (ali pa band postane utrujen), zadeva skoraj doseže tempo uspavanke in nas upravičeno naslovu skorajda zanese v spanec. Nekaj komadov je še kar solidnih (Night Of The Neverending Sleep, Dance Of The Dead), album kot celota pa je precej hitro pozabljiv. Omembo si "zasluži" 72 Virgins, ki je katastrofalen komad, s pretiranim ponavljanjem refrena. Zvočna nastavitev vokala daje nervirajoči občutek petja skozi megafon (sploh recimo na Dominion Resurrected). Nepotrebno je distorziran, dodani so mu odvečni odmevi, itd ... Kitarsko delo ni nič pretirano vtisljivega in ušesno oprijemljivega, solaže so enodimenzionalne, odigrano pa je na sprejemljivem nivoju.
Drugi dejavniki (neizvirnost, zvok, statičnost komadov, klišejska tematika besedil ...) so težava albuma The Neverending Sleep, ki sicer ni najslabši tam zunaj, a na koncu ostane praznina, čeprav so album zvočno res overdozirali.

Darijan