Figli del Crepuscolo (Otroci mraka) je drugi album Italijanov Hands of Orlac, izšel pa je tri leta po samonaslovljenem prvencu. Medtem so se člani banda zaradi bolj stimulativnega delovnega okolja preselili na Švedsko. Očitno se je poteza obrestovala, saj album ponuja precej unikatno zvočno izkušnjo. Že iz imena banda (krstili so se po avstrijski nemi grozljivki iz leta 1924) je moč razbrati, da bo glasba glede tematike sledila izročilu klasičnih grozljivk, plazečih se meglic in s svečami osvetljenih temnic.
Že z instrumentalnim uvodom nas Hands of Orlac popeljejo v svet čudaških zvokov filmov groze. A zvoki klaviatur iz 70-ih se kmalu prelevijo v drvečo kuliso basa, kitar in bobnov. Naslednja sestavina, ki poslušalca preseneti, je flavta, za konec pa se temačni rokenrol godbi pridruži še čarovniški ženski alt. Sam vokal deluje na momente celo malce razglašen, vendar v kontekstu celote izpade, kot da je to nalašč. Komadi so večinoma daljši od sedmih minut, vendar band s pogostimi menjavami ritmov in melodij ter občasnimi poliritmičnimi eskapadami razbija občasno monotonost valečih se doomovskih delov. To zna na trenutke delovati malce zmedeno, vendar glasbeniki na koncu vedno poskrbijo, da poslušalcu ni dolgčas.
Klasičnim rifom v stilu Black Sabbath, na trenutke Rainbow, Saint Vitus ali modernejših The Oath se skozi album pogosto pridružijo posnetki iz italijanskih klasičnih grozljivk (predvsem v A Coin in the Heart, ki navdih išče v klasiki Operazione paura Maria Bave) ter oziroma teremina, kar uspešno prispeva k ustvarjanju tesnobnega ambienta.
Figli del Crepuscolo postreže s klasičnim, a na trenutke inovativnim doom/hard rock/heavy metalom, ki v sanje prikliče zamegljene podobe samotnih podrtih mlinov sredi gozda, okultnih žrtvovanj in vijoličnih kopren.