
29. 9. 2023, Janez Zega
Iz zakladnice: Kam gre ta svet?
Oziroma: Nekaj vrstic o tem, kako Japonci delajo za nas.
Na koncertu 2023:
A: »Kako se ti zdi pa tale band?«
B: »Pffff, brez zveze. To je vse FEJK. Tu sploh nihče nič ne igra, vse je na matricah, sploh ni ojačevalcev na odru, pa bobni so natrigani, nihče več ne igra OLDSKUL. Tole sploh ni noben band. Kam gre ta svet?«
Zanimivo je, kako imajo različni izrazi za približno isto stvar lahko popolnoma različne konotacije, celo nasprotne. Besede, kot so tradicionalizem, konservativizem, nazadnjaštvo, TRVE in OLDSKUL uporabljamo za označevanje približno istih stvari. Seveda je tukaj precej pomemben sam kontekst oziroma panoga, s katero se ukvarjamo. Na široko se bom ognil nazadnjaštvu v politiki, družbi in še kje drugje, povsem jasno pa je, da je želja po ohranjanju nekih »tradicionalnih« vrednot in praks prisotna prav povsod, tudi pri seksu, drogah in rokenrolu.
Tudi metal glasba tukaj ni nobena izjema. Pri glasbi seveda ne gre vedno samo za zvok, z njo oziroma z različnimi žanri so povezane cele subkulture, modni trendi in različne ideologije. Čeprav bi bilo zabavno razpravljati o modnem vidiku metal glasbe in tradicionalizmu, ki je tu še kako prisoten, se ga bom dotaknil samo z nekaj zanimivimi podobami, ki so mi ostale v glavi iz knjige Swedish Death Metal avtorja Daniela Ekerotha. Ne spomnim se imena banda, vem pa, da so nekoga odslovili, ker se je prikazal na vaje sicer v klasični usnjeni jakni, vendar je imel s sabo belo najlon vrečko. Kako zelo FEJK. Na death metal sceni v 90. letih prejšnjega stoletja so bile sploh popularne majčke z napisi »Death to Posers«, zanimivo je pa tudi, da si bil najbolj TRVE, če si se na žurko prikazal v majici z napisom najnovejšega možnega banda. Dandanes si seveda najbolj TRVE, če nosiš kako preperelo in od moljev požrto odelo od kakega banda, ki ga je tvojemu stricu uspelo videti v neki garaži leta 1992. Ne bom si niti predstavljal, kako so se OLDSKUL usnjeni bojevniki zmrdovali nad trešerji in njihovimi FEJK bermuda hlačami. To so mora…
5. 2. 2015, Janez Zega
Figli del Crepuscolo
Figli del Crepuscolo
Figli del Crepuscolo (Otroci mraka) je drugi album Italijanov Hands of Orlac, izšel pa je tri leta po samonaslovljenem prvencu. Medtem so se člani banda zaradi bolj stimulativnega delovnega okolja preselili na Švedsko. Očitno se je poteza obrestovala, saj album ponuja precej unikatno zvočno izkušnjo. Že iz imena banda (krstili so se po avstrijski nemi grozljivki iz leta 1924) je moč razbrati, da bo glasba glede tematike sledila izročilu klasičnih grozljivk, plazečih se meglic in s svečami osvetljenih temnic.
Že z instrumentalnim uvodom nas Hands of Orlac popeljejo v svet čudaških zvokov filmov…
26. 11. 2014, Janez Zega
The Art of Vengeance
The Art of Vengeance
Brazilski kvartet iz Sao Paula, katerega začetki segajo v leto 1996, se konec letošnjega leta predstavlja z novim, že šestim studijskim izdelkom The Art of Vengeance. Že po prvih nekaj sekundah poslušanja je jasno, da gre za izdelek, ki ne bo poskušal pretirano odstopati od ustaljenih »old-school« in »underground« form, saj poslušalec hitro dobi občutek, da posluša nekaj že slišanega, čeprav se skupina oglašuje kot death/thrash/pank/doom. Torej, za vsakogar nekaj.
Hitro se soočimo s preprostimi thrash prijemi, tipičnim death/thrash bobnanjem ter celo thrasherskimi skupinskimi bekvokali v stilu…







