Helloween so ena tistih institucij, ki jim statusa ni treba več dokazovati, temveč »le« ponovno upravičiti. Kar ni ravno lahka naloga za band s štiridesetletno kariero, ki se vedno znova znajde v isti dilemi: ponuditi nekaj novega ali zadovoljiti nostalgike s povratkom h koreninam. Tokrat so se znova odločili za »best of both worlds«. Podobno kot pri predhodniku Helloween se obdobje Pumpkins United nadaljuje, zasedba ostaja »polna«, kar bo marsikomu dovolj že samo po sebi. In hkrati, ravno tako kot predhodnik, Giants & Monsters balansira med obema poloma. Na eni strani oživlja vibracije zgodnjega obdobja, na drugi pa ohranja elemente sodobnejše faze skupine. Gre za sedemnajsti album, ki je nastajal med letoma 2024 in 2025 ter je bil dokončan v nizozemskem studiu Wisseloord, kjer so zvok kovale tudi ikone, kot so Iron Maiden in Judas Priest. Pod produkcijo sta se podpisala Charlie Bauerfeind in Dennis Ward, pod vizualno podobo pa Eliran Kantor.

Ritem sekcija si zasluži posebno omembo. Markus Großkopf na basu in Daniel Löble na bobnih tvorita osnovo, ki je hkrati natančna in dovolj organska, da ne deluje sterilno. Zvok je topel, poln in presenetljivo dinamičen, tudi zaradi uporabe analogne opreme ter treh različnih bobnarskih setov. Med njimi izstopa komplet pokojnega Inga Schwichtenberga, ki ni zgolj simbolična gesta, temveč subtilno prispeva k občutku kontinuitete in avtentičnosti, ki ga album očitno želi ohraniti.

Album odpre Giants on the Run, podpisan s strani Andija Derisa in Kaija Hansena, ki deluje kot samozavesten uvod v to večglasno fazo zasedbe. Stopnjevanje je učinkovito, predvsem pa pride do izraza izmenjava treh vokalov: Michael Kiske ostaja sinonim za kristalno čiste visoke lege, Deris prispeva bolj hrapav, sodobnejši kontrast, Hansen pa doda tisti surovi rob, ki ga Helloween nikoli niso povsem izgubili. Savior of the World nato brez odvečnega zadrževanja pospeši v klasičen, skoraj arhetipski nemški power metal, z ostrimi solažami in nalezljivim refrenom, medtem ko Deris v A Little is a Little too Much ter This is Tokyo (izdana tudi kot prvi single) ponovno pokaže občutek za lahkotnejše, skoraj pop obarvane trenutke v slogu Waiting for the Thunder ter Lost in America. Zanimivejše postane, ko album začne nekoliko tvegati. We Can Be Gods z menjavanjem razpoloženj in skoraj »musical« refrenom deluje kot povzetek različnih obdobij banda, medtem ko Universe (Gravity of Hearts) z gostimi aranžmaji in bogatimi vokalnimi harmonijami cilja še višje. Ambicija je očitna, rezultat nekoliko manj – v primerjavi s Skyfall s prejšnjega albuma ostaja brez pravega vrhunca, ki bi novi album povzdignil v isto ligo. Neizogibno pride tudi do padca. Hand of God in Under the Moonlight delujeta bolj kot funkcionalno polnilo kot zares dodelani skladbi, kar v drugi polovici albuma rahlo razbije zagon.

Zaključek z Majestic na srečo popravi vtis. Začne se zadržano, skoraj teatralno, nato pa preraste v razkošno, skoraj simfonično kompozicijo, kjer se vokalne linije prepletajo z izjemno lahkoto. Michael Kiske tu znova dominira v visokih legah, a presenetljivo dobro deluje tudi v srednjem registru. Prisotne so jasne reference na zgodnje obdobje Helloween, hkrati pa tudi Hansenov prepoznavni pečat iz Gamma Ray. Kitare tu končno zadihajo v polnosti – od harmoničnih uvodov do razigranih, skoraj razpuščenih solaž – in komad skupaj z Universe (Gravity of Hearts) predstavlja najambicioznejše jedro albuma. Če kje, potem prav tukaj Helloween pokažejo, da jim še ni zmanjkalo idej.

Giants & Monsters je raznolik album, ki ponudi več prepričljivih trenutkov in nekaj res izstopajočih vrhuncev, predvsem v Universe (Gravity of Hearts) in Majestic. Hkrati ga spremlja občutek, da band pogosto igra na že preverjene karte, brez prave drznosti ali enotnega vrha, ki bi album jasno povzdignil nad povprečje lastnega kataloga. To na nek način povzame trenutno stanje Helloween: skupina je v odlični formi, tehnično suverena in še vedno sposobna napisati zelo močne komade, vendar tokrat deluje nekoliko manj navdihnjeno kot na predhodniku. Giants & Monsters je tako dober album, a hkrati tudi rahel korak nazaj – ne v izvedbi, temveč v občutku nujnosti. Kljub temu ostaja jasno, da Helloween še zdaleč niso rekli zadnje besede.