Progressive groove metal/djent metal ali Herta. Štiriglava zasedba prihaja iz Aten, po treh predhodnih singlih pa je Crossing the Illusion bandov debitantski dolgometražni album, ki ga je minuli konec tedna pognal na evropsko turnejo. Ta je tudi razlog, da sem se lotil bandovega prvenca, kajti jutri, 17. februarja, bodo v družbi Morost stresli Channel Zero.

Kot je v navadi, če ali ko človek posluša nek album v celoti, me je najprej treščil po ušesih uvodni komad Control. Prvih pet sekund je bilo dovolj, da sem slišal nekaj poznanega, konkretno domače Morywa, in že sem bil ujet v bandovo mrežo. V nadaljevanju sem bil razpet med djent in metalcore, prepojen z nalezljivim groovom in nežno prekajen s progresijo. A nič od tega me verjetno ne bi obdržalo na bandovi strani, če ta v središče ali bolje rečeno na sredino albuma ne bi postavil River to the Abyss, The Path in Incarnation.

River to the Abyss je metalcore balada, ki se razvije iz atmosferičnega, na orientalskem (mediteranskem?) vzdušju osnovanega uvoda, The Path je na akustični kitari osnovan skoraj instrumentalni intermezzo, ki predstavlja uvod v ali prehod na Incarnation, ki bi lahko bila metalcorovsko »zjokana« balada, če vokal ne bi bil odločnejši oziroma markantnejši, čezenj pa se uleže lepa progresivna kitarska melodija kot gola lepotica na medvedji kožuh, ki je klišejsko položen pred vroč kamin.

V nadaljevanju band ponovno pokaže zobe, udarci ponovno postanejo enakomernejši in monotoni ter bolj množično vabijo k poskakovanju, s čimer se tudi nekako vrnemo na začetek albuma in/ali mojega pisanja. Zadnje presenečenje pred koncem ponuja uvodni, ponovno atmosferični del zaključne pesmi My Demise, kar pomeni, da Grki ne popustijo do zadnjega in s tem ponudijo zanimiv album, ki bi znal nagovoriti res širok krog ljubiteljev različnih metal žanrov.