Sem mislil, da bom začel reportažo o tem, kako sem bil do tega torka na koncertnem postu, da bom razpredal o tem, kako sem našemu Ožbeju oziroma kar bolj ali manj polovici naše ekipe zavidal, da je v tako kratkem času obiskala relativno veliko število različnih koncertov. Da se je zame leto začelo v delovnem duhu, ki je v meni nekako ubil željo po »ponočevanju«, sploh med tednom. Da je škoda, kako je moja želja po koncertih izpuhtela, medtem ko bandi že skorajda tekmujejo med sabo, kdo bo izvedel več koncertov oziroma se hitreje vrnil v izbrano mesto, klub oziroma dvorano. Namesto tega se bom uvodoma le hitro zahvalil ljubljanskemu županu za prenovljen cenik obračunavanja parkiranja, ki po novem predvideva plačilo parkirnine tudi ponoči. Tarifa za nočno parkiranje, ki traja od 22. ure zvečer do 6. ure zjutraj, znaša 2 evra. Če prištejem še razliko do desete zvečer, sem za parkiranje v neposredni bližini Metelkove odštel 5 evrov. In zdaj šok! Z veseljem sem jih plačal, ker sem za iskanje prostega parkirnega mesta na račun te nove spremembe porabil ravno nič sekund. Medtem ko se mi je v preteklosti že zgodilo, da sem se 15 ali 20 minut vozil naokoli in iskal mesto za svojega jeklenega konjička in posledično zamudil začetek koncerta, se mi to tokrat, ko sem spet zelo »na knap« prispel v prestolnico, ni zgodilo.

In tako sem brez težav in ihte ujel nastop domačih Morost v celoti. Zasedba je začela koncert z meglo. Na odru in posledično v sprednjem delu dvorane je bilo toliko megle, da je Matej, ki je ta večer skrbel za vizualni del arhiviranja dogodka, »obljubil« največ tri dobre fotke. A pustimo se presenetiti. Megli je sledil komad The Conundrum z meni ljubega albuma Forged Entropy, ki pa ga sploh nisem prepoznal, tako da sem ga »identificiral« kot novega, kakor tudi naslednjega Helsain. In tako sem začel analizirati in primerjati »oba nova« komada: prvi mi je deloval bolj tehnično, drugi bolj čustveno; pri prvem se mi je bolj skakalo, pri drugem bolj sanjalo. Med kasnejšim pogovorom z Janom sem nato izvedel, da se band spet nekoliko bolj obrača k black metalu, a menda ne toliko, da bi bile možne primerjave z Ivjem. Namig me je notranje razveselil, ker (1) imam black metal najraje in (2) to pomeni, da bodo Ljubljančani spet razveselili z novo glasbo. No, v nadaljevanju koncerta ni bilo več ne presenečenj ne zmotnih interpretacij. Sledili so »klasični« Mitos s prvenca Solace in Solitude in nato vrhunca Beg in Artificial Time. Če bi me band vprašal, kaj naj igra na prihajajočem dvodnevnem izletu po nemško govorečih dvoranah, bi mu svetoval še The Joy of Pandemonial Ruination, a me ni, zato mu tudi povsem prepuščam odločitev, saj dokazano sam najbolje ve, kako in kaj.

Drugi in hkrati glavni ter zadnji band večera sliši na ime Herta. Ko sem sredi januarja napisal novico z naslovom »Februarja Herta prvič v Sloveniji!«, sem znotraj ekipe požel nekaj posmeha; včasih je »lajtnga« pač dolga. A nič za to, četudi sem se odpravil na delno neznan glasbeni teritorij, sem ponovno dobil potrditev, kako zelo mi meni najbolj ljubi black metal vsako leto predstavlja manjši izziv. Ne trdim, da sem iz njegovega sveta slišal vse, kar se slišati da, toda to, kar mi je včasih (in še danes) najbolj pogrelo srce in povzročilo najintenzivnejše preobrate v drobovju, danes mnogokrat poskrbi le še za skromno odobravajoče prikimavanje, ki že skoraj meji na aroganco. Povsem drugače oziroma tako kot včasih reagiram na odkrivanje nove glasbe zunaj lastnih ustaljenih okvirov (beri: cone udobja), kjer sem nedavno našel Hertin Crossing the Illusion. Glede na v torek slišano in videno bi rekel, da so Grki tega odigrali v celoti, vendar v predrugačenem vrstnem redu, kot so komadi predstavljeni na ploščku. Nekje do polovice koncerta sem imel občutek, da band stopnjuje napetost in energičnost, četudi je bil pevec že od začetka na polnih obratih. Na številne znane in manj znane načine nas je bodril in spodbujal k sodelovanju – pričakoval je wall of death in ga tudi dobil od nekaj posameznikov, circle pit, ki ga ni dobil, k moshanju, čupanju in skupinskemu skoku iz počepa pa smo se pustili pregovoriti bolj ali manj vsi. Povsem v skladu s predstavo, ki se mi je risala pred duhovnim očesom na poti v Ljubljano, sem večino časa opazoval bobnarja – tokrat brez težav, saj je bilo megle dosti manj –, kako kot veliki jazzist podaja groovy in progresivne ritme, skrbi za totalno razgibanost komadov, ki sta jo, kakopak, s svojima 8-strunkama z lahkoto obogatila tudi kitarista. Ker je na odru stal samo še pevec brez kakršnega koli instrumenta, je jasno, da je bilo vse ostalo (moško in žensko clean petje, baskitara, klaviature) posneto na matrici.

45 minut – kolikor traja album – je minilo ekspresno hitro in v tem slogu sem se tudi sam odpravil proti avtu na praznem parkirišču in ven iz Ljubljane. Želja po čim manjšem pomanjkanju spanca me ni vlekla domov samo zaradi bližajoče se službe, temveč še močneje zaradi bližajočega se četrtkovega romanja proti severu.