Že ob ogledu naslovnice sem se vprašal, ali sem na tem, da skozi ušesa spustim nekakšen brutal death metal. Tudi glasbeni uvod me je plašil s to mislijo, vendar mi je pogled na dolžino pesmi le dal nekaj upanja, da se s poslušanjem te sicer že šeste plošče Nemcev Imperfectum nisem lotil samopoškodovanja ušes in možganskih celic …

The Chains of Time predstavlja več kot četrt ure dolg intro v ploščo. Vsaj v prvem delu ga je najlažje opisati kot počasi valeči se ciklon funeral dooma, ki v sunkih (spremembah hitrosti igranja bobnov in zadušenih kitar) dobiva in izgublja na moči. Vokal se suče med globokim in še globljim renčanjem. Ciklon nekje na sredini z vključitvijo akustičnih kitar in klaviatur precej oslabi na nivo nevihte, ki pa se mogočno razbesni v svoji naravi (tj. nevihte) in tako naravo ohrani do konca pesmi. Do tukaj vse lepo in po pričakovanjih …

Sledi pesem Profound Anxiety Engulfs the Foundation of Being. Zaznamuje jo zelo v ozadje potisnjeno, do skoraj popolne nerazpoznavnosti nians, vendar zelo odmevajoče igranje kitar, nekoliko bližje slišno igranje bobnov ter res brutalen growl, ki prehaja iz globokega hropenja v še globlje renčanje. V določenih segmentih igranje kitar in bobnanje sploh nista počasna, marveč zvenita tako zgolj zato, ker sta tako močno mojstrsko potisnjena v ozadje. Vokali se pojavljajo tudi v obliki dvoglasnega petja, kar daje celotnemu doživetju poslušanja glasbe še dodatno intenzivnost. V določenih trenutkih v ozadje potisnjeni instrumenti stopijo v ospredje, vendar to ne omaja skozi celo pesem prevladujočega občutka žalostnega kaosa. Brutalno, dinamično, funeral doom.

Na začetku Sermon of the Chaos Pilgrim relativno hitro igranje kitar in bobnov vzpostavi stanje strašljive napetosti. Slednja skozi razvoj pesmi kar vre in bruha občutek negotovosti. Kot britev ostro slišna sekvenca igranja bobnov pesem vrže v nevihtne valove black metala. Pesem tako skozi celotno nadaljevanje načrtno pluje med ekstremi blacka, funaral dooma in brutala, wow! Gre za popolno mešanje jeze in globoke zamorjenosti. Pri vsem tem kaosu počasno igranje klaviatur kot zvon opozarja, da s pesmijo »nekomu zvoni«. Kljub temu da ima pesem brutal dele, ne gre za neko kakofonijo zvokov, marveč za pesem s svojo lastno zgodbo in sporočilom.

The Throne of Death Towers Above the Abyss vsebuje toliko različnih glasbenih usposobitev čustvenih stanj, da je zajeti opise vseh tako rekoč nemogoča naloga. To nalogo, kot nekakšno medaljo za vztrajanje pri poslušanju plošče, kot nagrado in veselje prepuščam vsaki poslušalki in vsakemu poslušalcu posebej. Prvi del pesmi, ki se začne počasneje s počasnim in zamolklim igranjem klaviatur, zadušenim bobnanjem in nekje vmes porinjenimi kitarami, ustvarja vtis padanja v črno globino, katere brezmejnost vokal le še poglablja. Tako brez konca in kraja trpeče in moreče padanje igranje bobnov (ko se razdivja in ko kitare dobijo dodatno moč odmeva distorzije po žilah) spremeni v občutek razbijanja in lomljenja v praznino padajočega telesa ob trkih s trdimi predmeti. Z vratolomnim pasusom se omenjeni občutek padanja, skozi razvoj glasbe, ki pridobi bolj hitro-melodično, brutalnejšo in blackersko podobo, spremeni v podobo bolečega, vendar lahkotnejšega vstajenja. Pesem je zaradi vsega tega enostavno odlična, saj veliko izpoveduje.       

Kot zaključek pa odgovor na vprašanje, ali lahko funeral doom zveni brutalno. Ja, lahko! In Chaos Pilgrimage v tem kontekstu zveni brutalno dobro, saj ni vsebinsko površen povprečen brutal death metal strip, marveč odlično glasbeno literarno delo oziroma knjiga grozljivka z dolgimi in prevzemajočimi poglavji.