Subway To Sally so nam približali nemški folk metal, da je prirasel k srcu polovici Paranoida pa so krivi In Extremo. Ti v nasprotju s prvimi sicer nimajo toliko avtorskih besedil, vendar to ob tako odlični in originalni interpretaciji tekstov Carmine Burane, Goetheja, islandskih in francoskih ljudskih pesmi niti ni važno.
Band si je prve izkušnje nabiral z nastopi na srednjeveških prireditvah, kjer je bilo moč dobiti njihove prve, akustične albume. Nato so dodali še »elektriko«, dobili veliko založbo in Nemčija je »padla«. Magičnim zvokom, ki prihajajo iz starih srednjeveških in tradicionalnih glasbil kot dude, šalmaj, lajna, harfa itd., se je v kombinaciji s kitarami, klasično ritem sekcijo in raskavim, »erotičnim« vokalom, zelo težko upreti. Novost na novi plošči so modernejše kitare, ki so postale dokaj enakovredne ostalim instrumentom in poskrbele še za dodatno udarnost in ostrino na ritmu. Soliranje je še vedno prioriteta treh godcev; le poslušajte si Omnia Sol Temperat, Stetiti Puela, Wind, Der Rattenfänger in ostale udarne pesmi. A težko bi se odločil, če so te vrhunec plošče; konkurenca balad Vollmond, Die Gier in Merseburger Zaubersprüche II je namreč zelo močna.
Vse močnejši pa band postaja tudi izven nemških meja. Tako zaradi odlične glasbe kot zaradi spektakularnih nastopov. Toplo priporočam, da jih poslušate in si jih ogledate.

Matjaž