Pisalo se je leto 1970, ko veliko današnjih metalskih herojev še niti rojenih ni bilo, ko so Black Sabbath izdali svoj prvi album in začeli novo poglavje v glasbeni zgodovini, heavy metal. Natanko 30 let kasneje je, verjeli ali ne, “izumitelj heavy metal riffa” Tony Iommi izdal svojo prvo solo ploščo. Prvo zamisel zanjo je sicer dobil že pred 15 leti, a jo je zaradi različnih razlogov posnel šele sedaj.
Tony je na plošči združil legendarne Sabbath riffe z bolj modernimi metal zvoki, kar glede na gostujoče glasbenike (iz bandov kot Soundgarden, Foo Fighters, White Zombie, Smashing Pumpkins, System Of A Dawn) tudi ne preseneča. Vseeno plošča bolj spominja na Black Sabbath (obdobje z Ozzyem); to pa predvsem zaradi veličastnega Iommijevega riffa, ki je nekaka “rdeča nit” albuma. Svoj prispevek k plošči pa so dodali tudi vokalisti, ki jih je dobil iz raznih koncev in krajev in ki so, vsi po vrsti, veliki fani Black Sabbath.
Po stilu še najbolj izstopa uvodna Laughing Man (Henry Rollins na vokalu) z zelo ostrimi, modernejšimi riffi. Potem pa se začne tipična Iommijeva predstava, kjer so odlično sodelovali Peter Steele, Ian Astbury, Billy Idol (punker, o katerem že dolgo ni bilo nič slišati), Serj Tankian, Dave Grohl ter Phil Anselmo. Tudi Skin je bolje slišati v skladbi Meat, kot pri Skunk Anansie. S svojim glasom Billy Corgan še najbolj ni za na to ploščo; preveč spominja na Smashing Pumpkins. Nekako vrhunec albuma je Who`s Fooling Who, kjer ne poje nihče drug kot sam Ozzy. Edino kar pogrešam pri tem komadu je Geezer Buttlerjev bass. Potem pa bi že lahko bilo govora o Black Sabbath klasiki. Je pa to dokaz, da bi bili Sabbathi še lahko sposobni posneti tisto njihovo pravo ploščo.
Zanimivo, kako lahko riff narejen pred tridesetimi leti še danes zveni tako novo. Pri več kot petdesetih letih narediti ploščo, ki zna biti všeč tako vsem generacijam Black Sabbath fanov kot tudi najstniškim (neo)metalcem, pa tudi ni kar tako.

Matjaž Album je posodila trgovina Müller. Lahko ga kupite v Ljubljani na Čopovi 40: www.dom.si