Letos oktobra obhajamo še eno okroglo, tokrat 30. obletnico izdaje ene najboljših in najlepših gothic-doom stvaritev, ki je prišla izpod rok britanskih cehovskih velemojstrov, My Dying Bride. Gre za skoraj uro trajajočo popolno zbirko sonetov mračno-romantične, v svileno tanke škrlatne tančice odete erotike in dekadence, ozaljšane z vrtnicami cvetov srčno-krvave bolečine in razparane s črnimi luknjami poglabljanja in raziskovanja temačnih delov sebe.

Like Gods of the Sun je izpoved manifestacije utelešenja mračne ljubezenske strasti in naslade, v kateri ljubimec in ljubimka dosežeta stanje občutenja, kot da sta vse in vse lahko (v svojem svetu, kjer ni tabujev in le (spolna) strast postavlja oziroma prestavlja meje svobode). Kitare in bobni surovo meljejo, medtem ko petje na začetku zveni kot mračen ljubezenski klic. V naslednjem delu kitare in bobni ustvarijo občutek intenzivnejšega intimnega dotikanja in stikov, ki vrh doseže v kitici prikaza popolne združitve¹ in spojitve biti duhov in teles. Pevčev (Aaronov) glas od tam naprej zveni, kot bi prikazoval občutek utrujenosti po dosegu vrha v vrhuncu, počasneje, leno in zadovoljeno nasičeno. Nasičeno, nikakor pa ne zasičeno, saj se pesem v nadaljevanju spet razvije v klic prošnje in hrepenenja po še in nato v zvijanje in spajanje ob novem telesnem stiku.

Po popolnosti prve pesmi sledi nova odličnost, The Dark Caress, ki izpoveduje (verjetno) drugi aspekt dogajanja v prvi pesmi upodobljene, v spolnem stiku utelešene strasti – usodnost take strasti za ljubimca. Igranje violine in kitar na začetku ustvarja občutek osamljenosti in praznosti zaradi manka bližine usodne ljubimke, ki se razvije v zunanji opis oziroma izpoved dogajanja in občutenj ob ljubezenskem stiku z usodno ljubimko. Čeprav je pesem intenzivna in težka, predstavlja »zunanje poročilo«, ki nikdar ne doseže telesne intenzivnosti sporočila predhodnice. Kljub temu pesem predstavlja prečudovito hvalnico usodnosti čarov, čarovniji in učinkov ženske telesnosti. In prav je, da to počne, saj bi bila naša življenja brez tega veliko bolj prazna.

Sledi Grace Unhearing, najbolj surovo in najbolj trpeče (in spet absolutno odlično) zveneča pesem na plošči. Njeno tako naravo najbolj gradita obliki petja – najprej tiho, ki izpoveduje, kaj je oseba storila in nato glasnejše, bolj živcirajoče, ki izraža mračne zahteve te osebe. Obe obliki petja skupaj izrisujeta podobo zaprtega morilca, shizofrenika, ki se sooča s »tistim« glasom v sebi in posledicami svojega dejanja. Glasba (igranje kitar, bobnov, violin in basa) se v popolnosti zliva z izpovedanim v besedilu in odlično na zvočni način izrisuje trpljenje in doživljanje, ki jih glasova izpovedujeta skozi besedilo.

Mračno romantična, morda celo z dozo nekrofilije, deluje A Kiss to Remember. Gre za pesem, kjer glasba vodi petje in besedilo. Največjo moč v glasbi predstavlja igranje kitarskih melodij, ki podobno močno kot pri v nadaljevanju recenzirani For You, hitro zleze v ušesa in žile ter nas ponese skozi besedilo. Igranje violine najprej okrepi silo igranja kitar, potem pa nas kot prepelje Heron čez Stiks na drugo stran dogajanja v glasbi in besedilu ter joka ob dogajanju v pesmi. Ljubezen, kri, smrt; zamolklo Aaronovo petje na prelep način izpoveduje tisto, kar govori glasba. Vso neskončno težo čustev v pesmi vsaj malo in začasno ublaži kot klavir zveneče igranje klaviatur, preden se pesem skozi sunek vetra kitar in bobnov znova ne spremeni v korake nekoga, ki za seboj vleče truplo ljubljene osebe, ki jo je ubil.

Z All Swept Away nas My Dying Bride strmoglavi v temni ponor brez konca samoizpraševanja v ranjenosti ruševin duševnega sebe. Glasba in vokal (čeravno ni surov growl) sta neprizanesljiva: igranje violin nas kot trda nit potegne dol, medtem ko nas mletje kitar in bobnov kot utež vleče v prej opisano črnino. Del pesmi, ko se v občutek obteženosti vključijo še zvoki klaviatur, predstavlja vrh pesmi, saj deluje fizično dušeče. Petje nastopa kot čas, ki nam ostaja med utapljanjem, da razmišljamo o sebi, medtem ko tonemo. In za konec verzi osvoboditve, ki kažejo na odločenost končanja tega trpljenja: »But I won't die without your heart in my hand«. Brutal v baroku mračno romantične glasbe! To je doom, kot mora biti – čustven, vendar surov in neprizanesljiv do konca.

Nič kaj sramežljiva oziroma zelo neposredna v klicu k dotiku, stiku in spolni združitvi je zaradi videospota zelo prepoznavna For You. Začne se s prekrasno intenzivno kitarsko melodijo, ki jo prekine počasnejši del, ki ga krasi tišje in kot majhnost v skromnosti pri izražanju želje zveneče petje. Melodije kitar prelepo oblikujejo atmosfero, dokler glasba ne začne ob vodstvu violine² nasilneje bičati po nas. Gre za skozi glasbo izražen paralelizem med izražanjem želje in surovejšim občutkom sramote zaradi take želje? Morda, My Dying Bride odklepajo v pesmih vse skrite ključavnice čutenja in občutenja. Pesem v vrhuncu izbruhne v zadnjem delu (ko se igranje kitar in bobnov močno pospeši), naj bi se želja uresničila. Takšno viktorijansko lepo in počasno dvorjenje ter zapeljevanje dobi veliko brutalnejši obraz, ko v spotu zagledamo odvisnika v deliričnem zvijanju in prelamljanju telesa, napol plavajočega med praznimi ampulami, medtem ko okoli njega hodi proti nam s hrbtom obrnjeno mračno dekle. Počasnejši deli pesmi, brez igranja distorziranih kitar, delujejo kot trenutki predaha med surovimi sunki nekontroliranega delirija. Tako se pojavi vprašanje, po čem hrepeni odvisnik na koncu poti – po še eni ampuli ali po mračnem dekletu (potencialno upodobitvi smrti)? Pesem je sama po sebi že zelo dobra, v kombinaciji s spotom, ki odpira vprašanja, kot sta zastavljeni, je še boljša.

Ko so naša dekadentna zavest in potrebe po razvratu zapolnjena in se kot »bogovi sonca«³ počutimo prenajedeni vsega, se zasliši vsega sita in mačkasto resignirana It Will Come. Kitare zvenijo ostro žagajoče in okorno počasno, na neki način usodno. Tu skoraj ni vitkosti čustev igranja violine, zgolj teža kitar in bobnov na tankem prtu klaviatur. Zaradi besedila naj bi pesem zvenela kot nekaj žalostnega ali vsaj kot stik človeških »nadljudi« s tlemi, vendar v resnici pravzaprav ne. Predvsem po zaslugi še globljega basovsko zvenečega počasno zaspanega Aaronovega petja zveni bolj kot apatičnost v nasičenosti, ki ravno zaradi slednje v svoji preutrujenosti ni sposobna drugih čustev. Igranje kitar se leno zvija skozi pesem in atmosfera, ki jo ustvarja pesem, se mi zdi močno podobna atmosferi, ki jo upodablja film Melanholija Larsa von Triera. Ja, pesem predstavlja končni stadij bakanalij: apatična smrt od utrujenosti zaradi prenažrtosti.

Here in the Throat je dinamična upesnitev občutkov anksioznosti zaradi zdravju škodljivega odnosa. Kitare zažagajo globoko, hitro, odmevajoče in strašljivo kot parna lokomotiva na najvišjih možnih obratih. Tudi petje je hitrejše in deluje skrušeno trpeče, izpoveduje stanje neke mazohistične odvisnosti od nekoga/nečesa (morda boga, droge, slabe partnerske zveze ali česa drugega, kar se izraža v trpljenju v psihofizični odvisnosti). Igranje violine, ki poseže v igranje kitar in jih upočasni, deluje kot trenutki treznosti in osredotočenosti. V drugem delu se pesem glasbeno prelomi z izpovedovanjem občutkov trpljenja v nezdravem odnosu; igranje kitar spremeni tempo ter se skozi odmev razširi v neskončne črne poljane – obzorja bega. Klaviature začnejo glasbo utapljati s strahom, medtem ko pevčev glas skozi besedilo upodablja beg stran, stran kamor koli. Beg, med katerim se bežeči osvobaja tudi tako, da bljuje v besedi iz sebe vse zlo in slabo, ki ga čuti do vira oziroma vzroka svojega trpljenja. V tretjem dejanju se zgodi osvoboditev skozi prečudovit jok violine in ponovitev lepega glasbenega okvirja iz začetka pesmi. Zaradi navedenega pesem deluje neposredno doživeto in v vsakem trenutku zanimivo zloženo. Torej beg; mar ima beg funkcijo katarze? Ne, katarza pride s smrtjo in …

Da vsa do tu posredovana dovršena lepota povedanega v mračnih sonetih dobi še čar krasote hkrati dreveneče in ledeneče kameneče žalosti pogubnosti dooma, poskrbi For My Fallen Angel. Pesem je doom brez drobljenja električnih kitar in zabijanja (žebljev v živo meso) bobnov. Violina ostro in skeleče reže, kot rob papirja kožo med prsti, po naši biti in skozi naše doživljanje izgube. Prelivanje violin s spremljajočim igranjem klaviatur notranje doživljanje bolečine ob izgubi utelesi v sopenje in težak boleč jok. Ubeseditev spremljanja smrti ljubljene osebe je prekrasno zgrajeno skozi rabo prispodob »Ko vdihnem in oči mi napolni srebro, negibno, poljubljam jo, saj zbudila več se ne bo /…/«.⁴ To je »moja umirajoča nevesta«, glasba, ki me v zadnji pesmi pusti z občutkom katarze kristalno jasne, globoke in prvinske žalosti ter s tem doseže maksimalen učinek svojega poslanstva.

To je mračno-romantična bakanalija človeških bogov sonca, to je drama in tragedija. Težki in relativno počasno drobeči akordi ob lomljenju bobnov in zame tako ljubem igranju violine, ki včasih nastopa kot antipod in včasih kot vodilo, teži z elektriko in fizično in čustveno mrtvo težo natopljene glasbe; to so My Dying Bride – endemitni metulj monarh kreativnosti gothic-dooma, ki mu uspe dotakniti se vrha (škrlatnega sonca). Plošča Like Gods of the Sun zaokroža meni najljubše, najlepše in najboljše obdobje ustvarjanja My Dying Bride. Brez dvoma so dobre ali vsaj spodobne tudi naslednje plošče (na primer: The Light at the End of the World ter eksperimentalna 34,788%... Complete), vendar ne dosegajo zenitne dovršenosti gothic dooma tu recenzirane plošče ter njene asketske predhodnice, The Angel and the Dark River.

[1] Kjer kitare in bobni odlično ustvarjajo vtis hitrega pulziranja žil, mišic in drugih delov telesa v kontekstu spolnega občevanja, medtem ko klaviaturske melodije delujejo kot tanki pajčolani, ki pokrivajo telesi.
[2] Ja, violina vodi prikaz (samo)trpinčenja.
[3] Torej nadljudje, ki si zaradi take svoje vloge lahko dovolimo brezmejno in vsakovrstno uživanje brez omejitev.
[4] Le za izziv in pokušino, zgolj prva dva verza prevedena v slovenščino, bo kdo upal iti naprej?