
Iz ropotarnice: Rotting Christ – A Dead Poem
Iz ropotarnice: Rotting Christ
A Dead Poem
Century Media Records, 1997
3. 4. 2026
Ja, je že tako, da se učimo od vseh: tako od pametnejših kot od neumnejših, starejših ali mlajših. In hvali za možnost učenja od mlajših so posvečeni tile stavki. Namreč, mlajša kolegica s Paranoida mi je v nekem pogovoru dejala (upam, da jo pravilno citiram), da so Rotting Christ nekje v času odkrili svoj kitarski akord, ki ga sedaj skozi plošče uspešno preigravajo. Čeravno glasbeno ustvarjanje skupine spremljam že zelo dolgo, mi tako lucidnega presečno-analitskega pogleda na razvoj njihovega glasbenega opusa ni nikdar uspelo razviti. In ja, res je: prej izpostavljena teza mlajše kolegice v zvezi z glasbo Rotting Christ povsem in neovrgljivo drži. Tako spoznanje me je spodbudilo, da napišem recenzijo njihove (meni daleč najljubše) plošče1 iz časa, ko je skupina še iskala in razvijala svoj zaščitni zvok in akord.
Glede na to, kar se zgodi takoj, ko začnemo poslušati glasbo, zveni naslov prve pesmi na plošči, Sorrowfull Farewell, odlično indikativen. Z namenom pritegniti našo pozornost nas najprej pošteno v prsni koš ušes suneta dokaj počasna2 kitarski akord in bobnanje. Kot iz daljave odmevajoče igranje lead kitare nam odpre vrata v blodnjak prostorov opuščene (a ne zapuščene) in s težkim zatohlim zrakom zasičene mogočne viktorijanske vile. Vrata za nami zaloputnejo in tako pustimo svet, v katerem bivamo, za seboj ter vstopimo v svet dogajanja in doživljanja z black metalom ožganega gothic metala. Zvok klaviatur da dimenziji nepregledne dolžine (ki jo ustvarja igranje kitar) in skupaj stiskajoči se širini (ustvarjeni z igranjem bobnov) še dimenzijo globine. Odlično razumljiv in markanten Sakisov vokal nas, kot bi bili nebogljena vešča smrtoglavka, ki jo je v letu zgrabil pomračnik, nenadoma in nasilno potegne skozi zrak glavne dvorane stavbe. Vokal (poln dušeče žgočega besa in jeze) nas vleče skozi prostor, dokler se v sozvočju v akordu ne zlijejo igranje kitar, bobnov in klaviatur. Tedaj naenkrat sami poletimo kot duh ali pomračnik skozi prostor in čas. Jeza v vokalu se razžari v strgajoče, praskajoče pekočo žalost in razočaranje, ki se vpijata skozi ušesa in ju je mogoče občutiti na koži in v grlu. Čustvena moč vokala v popolnosti preide v vsak ton glasbe. Tako pesem predstavlja odličen3 uvodnik vsej mogočnosti ter mračni grenkobi gotskega razpoloženja, ki bivata v tej hiši (plošči). Je skozi pesem nastopila naša preobrazba, s katero smo se na eni strani z žalostjo poslovili od sveta, v katerem smo bivali do tedaj in se na drugi strani »usposobili« za življenje v tem, drugačnem svetu, ki ga prej nismo poznali in zaznavali? Mogoče, in če je tako, je pesem še boljša, kot če bi jo vrednotil (v vsakem primeru kot odlično) zgolj glasbeno.
In že sledi popolni triumf na plošči, meni daleč najboljša pesem od vseh, kar so jih Rotting Christ kdaj zložili – mojstrovina Among Two Storms. Počasen in mečkajoč kitarski začetek ob trzanju bobnov naznanja potresne sunke glasbenega dogajanja, ki bo skozi začetne izbruhe vulkana (v obliki petja) eksplodiralo proti nebu in za vedno zaznamovalo ploščo. V kontekstu dogajanja v opustelem viktorijanskem dvorcu začetne pesmi Among Two Storms predstavlja sunek vetra, ki nas bo ponesel do vrhov ostrešij ter nam s ptičje perspektive pokazal veličastnosti in lepoto prostora (plošče), ki nas je ujel in po katerem letimo zdaj kot netopir, zdaj kot vešča smrtoglavka. Igranje kitar kot vbodna žaga lomi in drobi zemeljsko skorjo vulkana, pod katero magma v obliki petja le čaka, da bruhne proti nebu. In izbruh se naposled (po vsej skoraj neskončni napetosti pričakovanja) končno zgodi v refrenu.4 Dvoglasno petje ostrega hrapavega ter čistega misterioznega vokala se prekrasno pomeša s čarovnijami igranja kitar v ogromno ognjeno kroglo, ki bruhne v nebo in zažari kot zvezda repatica. Brez besed. Polet proti vrhu stropovja stavbe (ali izbruh lave k nebu) se skozi igranje kitar in pripovedno petje z grim vokalom spremeni v epsko popotovanje, ki moč svoje epskosti in mogočnost poleta ohranja skozi ponavljanje refrena. Ko že mislimo, da je naš polet (in let ognjene staljene kamnine) dosegel svoj vrh, nastopi dramatično pripovedni del pesmi, v katerem glavna vloga pripade petju, medtem ko tek igranja kitar in bobnov prevzame vlogo ustvarjanja mega-dramatično-usodnega ozadja in atmosfere. S tem pesem pokaže, da je v resnici njena lepota v tem, da si meja ne postavlja niti v obliki vrhov, marveč da meje vrhov njenega doživljanja predstavlja zgolj neskončnost. Zato let magme v nebo ali (zgolj samo) polet proti stropovju viktorijanske palače predstavljata let v neskončnost popolnosti. Prikazana popolnost se prelepo glasbeno izteče v kitarskem solu.
Da polet sunkovite silnosti in uživanja, s katerima nas prežarči Among Two Storms, ne popusti in ne pojenja veter v krilih glasbe,5 poskrbi A Dead Poem. Skozi glasbena vrata, ki nam jih odprejo šumljanje tekoče vode, zvoki šepeta in počasno igranje nedistorzirane kitare, vstopimo v nenegovani prostrani zimski vrt/rastlinjak. Z vključitvijo igranja distorziranih kitar skozi glasbo znova zaveje duh gotske mogočnosti in pričara podobo dualizma dogajanja v pesmi, v obliki igre skrivalnic. Skozi razcvetanje igranja kitar (ob podpori klaviatur in še bolj bobnov), kot poslušalci na eni strani skozi doživljanje glasbe prevzamemo vlogo skrivalca (vešče smrtoglavke), ki se v igri skuša skriti v divjem rastlinju glasbe in na drugi vlogo iskalca (pomračnika), ki se dvigne visoko pod zamazano steklo stropovja in sten zimskega vrta ter v letu netopirja išče skrivalca (nas). Počasni in razumljivi, še vedno preteče in zagrenjeno zveneči vokal igri doda občutek resnosti in strašljivosti, s čimer igra postane igra za življenje. Lead kitare in kitarsko soliranje odličnost dogajanja obogatita z večdimenzionalnostjo in dinamiko. Tako imamo znova opravka s pesmijo, ki ni le pesem, marveč prvoosebno doživetje.
Pri Out of Spirits dobimo upodobitev vešče smrtoglavke, ki se je v polmračni sobani med letom ujela v pajčevine. Smrtoglavka se zaveda, da jo lovi pomračnik (če že ne tudi pajek), ki zaznava frekvence njenega gibanja v stresu. Vendar se vešča ne preda: močno zamahuje s krili, sunkovito premika telo in se bori naprej. Vse to uprizarjata udarno igranje kitar ter bobnov (ob zvokih klaviatur v ozadju), medtem ko Sakisovo petje sprošča moč in silo v smrtoglavkina krila in telo, da trgajo niti mreže prašne ječe. S počasnejšim igranjem kitar nastopi prikaz, ko so spone mreže potrgane in kot smrtoglavka z zadnjimi atomi moči poskušamo ne pasti, ampak leteti naprej. Sila petja nam daje zadnje zaloge moči. Ko v pesmi zavladata bobnanje in kitarski solo, nastopi osvobajajoči občutek moči ob zavesti, da smo preživeli, ki doseže vrh v krikih petja s čistim vokalom. Od tu naprej vsak gib vsebuje in izraža silo moči življenja. Pozor! Pred seboj imate gothic/black metal, ki zmore naslikati silovitost boja za preživetje v vsej svoji dramatičnosti! Edinstveno!
V As if by Magic napeto sozvočno igranje bobnov, basa in kitar v prepletanju s prelivanjem valov zvokov klaviatur6 stopnjuje mogočno atmosfero. Izbruhi kitarskih akordov pečejo po ušesih kot plameni, ki se dotikajo in ližejo kožo. Upodobljeno glasbeno dogajanje za delček trenutka prekine tišina, po kateri skozi pol pridušeni (skoraj) krik in zateglo igranje kitar v pesem bruhne občutek grenko-pekočega črno-gotskega skelenja. Intenzivnost izgovorjave in načina petja ter ostrina in sunkovitost igranja kitar opredmetijo ozaveščenje, da smo v svojem letu po vsej tej prostornosti viktorijanske graščine v resnici še vedno ujeti. In skozi razvoj glasbe, ki ga vodi igranje kitar ter bobnov, se tak občutek skozi petje počasi širi in boleče razvija do točke, ko se v pesem vključi deklamacija s čistim vokalom, ki omenjeno ozaveščenje (in znova stopnjujoči se napetosti glasbe) potisne v nivo shizofrenije oziroma glasov v glavi. Odlično megastično dramatično tragično!
Nesreča pesmi sicer udarne Full Colour Is the Night (v kateri odločilno prevlada teža gothica nad dimenzijo black metala) je po mojem mišljenju to, da je tako spevna, da (pre)hitro zleze v ušesa. Posledično umanjka vsa do tu prisotna magistralnost pristopa k dinamičnosti (in nepredvidljivi kompleksnosti) v glasbi, s katero nas Rotting Christ prisilijo v aktivno spremljanje poteka glasbenega dogajanja. Pesem v svoji kakovosti tako ne pride do ustreznega izraza.
S Semigod se znova vrnemo v višave lepote z black metalom očrnjenega gothic metala. Drobeči in počasi valeči se kitarski akord s svojim ponavljanjem ustvarja mračno in hkrati napeto atmosfero. Glavno moč pesmi predstavlja raba različnih vokalnih linij; primeroma, deklamiranje z že nekoliko sintetizirano zvenečim glasom ustvarja občutek ritualne fiksacije. Smo se kot vešča smrtoglavka naposled le prebili do prostora v vili, kjer bivajo tudi druge predstavnice naše vrste, se počutimo varno in se predajamo spolnemu občevanju v tem občutku sladkosti? Da postane podoba dogajanja v skritih/prepovedanih strasteh še izrazitejša, veliko pridoda raba šepeta v petju. Kitarsko igranje in bobnanje vokalni umetelnosti omogočita, da v popolnosti gothic lepote pesem razširi svoja krila. Pesem tako postane slika umetniškega akta, ki znova terja pozornost za zapažanje lepote podrobnosti, kakršno na primer predstavlja igranje klaviaturskih melodij v prelivanju popolnosti kitarsko bobnarske slikarije.
Ten Miles High je zaradi glasbene razgibanosti zanimiva, vendar lahkotna pesem. Lahkotna predvsem zato, ker gre za instrumental, ki kot tak v sebi ne nosi teže vokalov. To omogoča, da se ob njej malo spočijemo in sprostimo od dosedanjega dogajanja. Iz tega razloga kot predah odlično sodi na ploščo.
Očitno so se Rotting Christ z Between Times želeli pokloniti izročilu black metala. Pesem zaradi tempa in barve žaganja kitar ter načina rabe klaviatur na začetku deluje kot poklon vikinškemu obdobju ustvarjanja Bathory, ki se v nadaljevanju razžari v (v času nastajanja plošče) standardni in počasneje zveneči »grški tip« black metala. Način petja dodatno pripomore, da se pesem super vtisne v spomin in s tem še dodatno prispeva k zavedanju, da je album mojstrovina v svoji celosti.7 Poleg Among Two Storms in Sorrowful Farewell sodi Between Times med najboljše med najboljšimi pesmimi na plošči.8
Blagor poslušalcu, ki je poslušal vso ploščo do tu! Sakis in kompanija nas namreč z Ira Incensus nagradijo s pravcato metalsko sanjarijo à la Tiamat! Največ zaslug za to gre rabi pridušeno zvenečega čistega vokala in valovanju klaviaturskih čarovnij. Igranje akustične kitare doživetje obogati še z latinsko dramatičnostjo in temperamentom. To (kljub rabi odmevajočega grim vokala) ni več black metal in tudi ni (kljub glasbenemu tempu in kompozicijam) gothic metal, to je metalska sanjarija v polnem pomenu izraza. Mar vse, kar smo slišali do tu, v resnici ni res oziroma je zgolj melanholična metalska sanjarija? Ja in ne, saj je neizpodbitno, da nam pesem in plošča nudita vse to, a vse to je tudi resnično in zato – popolno!
Kaj povedati za konec? Preprosto: ta plošča nima konca, saj ji je uspelo doseči (zgolj) večnost!
[1] S promocijo katere so nas njega dni (skupaj z Old Man's Child, ki so takrat promovirali ploščo Pagan Prosperity) obiskali v Gala Hali na Metelkovi.
[2] Sploh glede na v času nastanka plošče prevladujoče standarde igranja glasbe v black metalu.
[3] Odličen zato, ker ostane v zavesti in spominu skozi vso ploščo (!!!).
[4] V kontekstu viktorijanske vile nas veter vzgornik, ki hušne z vso silo pod vrati stavbe, z vso hitrostjo in vrtinčasto požene naravnost in navzgor. S to pesmijo šele začutimo ves potencial in moč svojih kril in z njo pridemo do vrha plošče.
[5] In posledično ne strmoglavimo in se polomimo na nivoju neke povprečnosti, ki pogosto sledi najboljšim pesmim. (Dasiravno to ne pomeni nujno, da so te pesmi slabe. Obratno, lahko so zelo dobre, le ne dosegajo nivoja odličnosti predhodnic, kar jim po krivici daje slabšo oceno od tiste, kakršno bi si po pravici zaslužile).
[6] Morda ravno ta uvod predstavlja tisti prelomni trenutek v ustvarjanju Rotting Christ, ko so odkrili svoj »zaščitni« akord.
[7] To pomeni, da ni dober zgolj zaradi izjemnosti ene ali dveh pesmi.
[8] Z vidika zgodbe o vešči smrtoglavki, ujeti v viktorijanskem dvorcu, pesem predstavlja upodobitev uspešne preobrazbe (rezultatov spolnega občevanja, omenjenega v prejšnji pesmi) jajčeca v ličinko in ličinke (skozi fazo zabubljenja) v novo prelepo mogočno veščo smrtoglavko.
Avtor:Marko Lemaić







