Tistikrat, ko ob poslušanju že ne vem katere nove izdaje v svetu thrasha izgubim upanje nad modernim dogajanjem na tej sceni, odprem zvitke thrasherskih evangelijev iz preteklih dni. V takih trenutkih pogosto posežem po evangelijih svetih Sodom. Ne, vendar pri tem ne iščem odrešitve v najbolj znanih evangelijskih zgodbah, kot so recimo Persecution Mania, Agent Orange ali M-16. Ne, odrešitve, upanja in razodetja iščem v njihovih nekolikanj manj kultnih čudežih; eden od teh sliši na ime Better Off Dead.

Že prve strani evangelija na polno zasekajo z zgodbo, s tako lepo biblijskim naslovom talionskega zakona, An Eye for an Eye. Uvod predstavljajo strašljivi zvoki klaviatur in nato kitar. Bobni odprejo recital z globokim glasom, ki spominja na glas božanstva ali vsaj njegovega govornika. Potem kitare in bobni zacvetijo kot prekrasni ognjeni grm thrasha, katerega plamene v višave razpihuje hrapavi in zlobno zveneči vokal strica Toma.¹ Ta predstavlja tudi glavno moč pesmi, ki svoje sporočilo v neskončnost širi skozi brezkompromisno glasbo. Kratko, jasno in čistokrvno thrashersko!

V nadaljevanju, v zgodbi Shellfire Defense, pokašljujoče preskakujoči zvoki kitarskih rafalov začno nemudoma silovito rešetati po centrih čutenja in zavedanja v možganih tako, da jih je prav užitek poslušati. Sikajoči zamahi vokala strica Toma sekajo po tistem, česar kitare niso pokosile. Intenzivnost kitarskih rafalov se stopnjuje, bobnanje jim doda udarno moč in ne, naenkrat nismo več v spopadu s pehotnim orožjem, marveč na prizorišču spopada bogov vojne.² Od intenzivnosti udarov, pokanja in »tresenja« glasbe začne naša zavest izgubljati tla pod nogami! Čudno zveneče brenčanje kitarskih tonov nekje na sredini pesmi ves doživljaj le še okrepi. To je to, popoln doživljaj rušilnosti brezkompromisnega koncentriranega thrasherskega topovskega ognja!

Da evangelij ne zveni kot nekaj povsem nepoznanega (oziroma neodkritega) zagotovi prva od dveh najbolj prepoznavnih pesmi na plošči – počasnejša, vendar kot vrteči se mlinski kamen drobeča The Saw Is the Law. S srednje hitrim bobnanjem in zavijanjem kitar se motorna žaga vključi in skozi prve kitarske akorde ter tu in tam malenkost grimblackersko zveneči Tomov vokal zareže v ušesa, kosti, zobovje in možgane. Struktura pesmi ni kompleksna in njeno sporočilo je jasno – gre za thrashersko filmsko glasbo za cestno (road) grozljivko iz 90-ih. Če bobnanje in petje ohranjata neko konstanto znamke Sodom, igranje kitar da vedeti, da gre pri pesmi za nekaj več kot le preprost thrash »a la Motörhead«.

Čeprav ne vem, zakaj je bilo sploh treba,³ so Sodom na ploščo dali tudi dve priredbi. Prvo predstavlja Turn Your Head Around legendarnih heavy metalcev Tank. Je pesem boljša, slabša ali sploh primerljiva z originalom? No, če me posamezni deli originala (ki sicer zveni odlično) nekoliko spominjajo na zgodnjo Metallico v ovoju pristnega starega britanskega heavyja, zveni priredba bolj pristno, hrapavo, zamazano, thrashersko – ne boljše ne slabše od originala.

Od tu naprej poglavja evangelija preidejo iz naddobrega v nadodlično. Sledijo namreč morda manj znani glasbeni vrhunci opusa skupine. Prvi med njimi je Capture the Flag. Basovsko globoko odmevajoče bobnanje napove sicer nekakšno seanso, polno transa, namenjeno izbranim – tistim, ki bodo nasprotnika demoralizirali tako, da mu bodo ugrabili zastavo. Zavijajoče zategnjeno in počasnejše igranje kitar na surov način krepi napetost in potencira to subliminalno sporočilo bobnanja. Petje strica Toma deluje tu zgolj kot ubeseditev tistega, kar sporoča glasba. S spreminjanjem tempa bobnanja in igranja kitar se ritualno dogajanje v pesmi prične razvijati in pridobivati intenzivnost in doživetost. Z raznolikostjo tempa pesem ritualu omogoča, da se razvije do katarzičnega zaključka in čustveno do konca zadovolji diverzante pred pomembno misijo.

Sledi druga – odlična priredba; tokrat Sodom ne le obdelajo, ampak v jekleni diamant zrežejo in zbrusijo Cold Sweat od Thin Lizzy. Je priredba boljša, slabša ali sploh primerljiva z originalom? Zame je nedvomno in nedvoumno neprimerljivo težja in boljša od originala. Odlični instrumentalni izvedbi, ki omogoča počasnejše thrashersko rajanje, da vokalna izvedba tisto naddodano vrednost, zaradi katere postanejo v moji glavi Sodom prva kognitivna referenca oziroma asociacija na pesem.

Dasiravno ima pesem po vsem vojnem dogajanju na Bližnjem vzhodu (Prvi zalivski vojni) posvečeno besedilo, sam doživljam in dojemam Bloodtrails predvsem kot božansko filmsko glasbo. Igranje nedistorziranih kitar že od začetka ustvarja atmosfero »neprijetne« oziroma »moteče« napetosti. Vsa groza pa izbruhne ob blackersko hrapavih krikih »blood!!!« strica Toma. Od tu naprej se pesem na prečudovit način razdivja v thrasherski stampedo, ki mu pritiče mesto v zadnji verziji Pobesnelega Maxa (oziroma Mad Maxa⁴). Udarno in krasno slišno bobnanje (dobro), oster suh vokal (zelo dobro) ter surovo in intenzivno, vendar zanimivo in raznoliko igranje kitar (odlično) ustvari SUPER pesem, o kateri nima smisla (pre)več razglabljati.

Temu kosu slastno pečene in v temnem pivu namočene svinjske krače, katere dobro pečena koža pod zobmi kar hrusta in poka, sledi triptih odrešitve za mojo pogostokrat ob poslušanju velikega dela modernega (domačega) thrasha trpečo oziroma krvavečo dušo. Najprej je tu kratka, hitra, zlobno in strašljivo zveneča Never Healing Wound. Udari in na juriš! Brez oklevanja in ustavljanja mesoreznica žaga in reže po naših čutih ter nas polni s tisto eksplozivno energijo, s katero bi nas moral vsak pravi thrash. Napetost, ki jo pesem ustvari, kar kliče po njenem ponovnem vrtenju – še in še.

V osrednjem delu triptiha nas uklešči Better Off Dead – osebnoizpovedna in grenka kaplja kisline, ki izkazuje, kako pekoče in razžirajoče je lahko ozaveščenje, v kakšni družbi oziroma svetu živimo. Grenko in resignirano depresivno, čeprav še vedno agresivno, zveni žaganje kitar, medtem ko odmevajoče in kot iz globine zveneče petje ustvarja vtis izbruhov ostro zbadajoče grenkobe od znotraj. Vsa ta skozi glasbo in besedilo nabirajoča se resigniranost doseže vrh (oziroma izbruhne) skozi petje refrena. Če sem pri Bloodtrails najbolj izpostavil igranje kitar, tu krono magistralnosti ustvarjanja predstavlja vokalna komponenta pesmi. Agresivno in doživeto – popolno!

In kaj je za duševno potovanje po planjavah občutenj od »spoznanja krivde« in trpljenja boljše kot odrešitev? Triptih popolnosti v evangeliju te plošče nam to omogoči skozi svoj zadnji del – Resurrection. Pesem je počasnejša od obeh predhodnih delov triptiha in tudi bolj melodična. Morda ravno zaradi tega deluje nekoliko bliže odrešenju oziroma katarzično. Da zapisano ne bi dajalo vtisa, da gre za lahkotno vižo, naj takoj pripišem, da nikakor ni tako. Kitare drdrajo, zavijajo in žvenketajo ostro, bobni zabijajo, medtem ko vokal strica Toma ostaja zarjavelo hripavo hrapav. Pesem v mojih ušesih vrh doseže vrh ob svojem izteku – z vključitvijo večglasnega petja, ki je na začetku glasno, vendar potem prične izginjati – podobno kot (verjetno) vnebovzetje iz materialnega sveta … Vrhunski zaključek triptiha!

In že je tu Tarred and Feathered, pesem posvečena posebni metodi sramotenja in mučenja v času inkvizicije (in tudi kasneje). Gre za še eno pošteno dozo polnomastnega thrasha, polno kritike, gnusa in zgražanja. Razločnost vokala, hitrost in oblika, ki ji jo daje intenzivno bobnanje, jo hitro vklešejo v spomin. Sam ne vem povsem jasno, zakaj, vendar se mi ob njenem poslušanju zdi, da je na plošči edina, ki v celoti in na enem mestu predstavi ves repertoar odličnosti prijemov ustvarjanja glasbe skupine.

In za konec, da misteriji ostanejo vkovani čvrsto v sveti knjigi thrasha, še Stalinorgel. Motörheadovsko zveneč bas odpre vrata intenzivni, moshanju namenjeni poslastici ob taktih sikanja katjuš. Pesem ne popušča in divji tempo stopnjuje v višje prestave skoraj čisto do konca; komolce ven, noge v položaj naprej in navali naprej! Tako se evangelij konča z občutkom ugodja in obnovo upanja v lepšo prihodnosti, kar je dobro, saj … Mar niso svete knjige namenjene ravno temu?

Za zaključek: Nadobudni mladi metalec pogleda v metalsko ogledalo resnice in vpraša: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kdo najboljši thrash dela v deželi nemški tej, Destruction ali Kreator?« V zrcalu se ob vprašanju pojavi mrtvo hladen obrazni izraz z zaprtimi očmi, ki se po minuti popolne okamnele neodzivnosti (in verjetne razočaranosti nad vprašanjem) spremeni v zloben nasmeh z rumeno žarečimi očmi, ki dahne zgolj eno besedo: »Sodom!« To je to – konec cele zgodbe, enkrat za vselej!


[1] Verjetno večini bralcev in bralk ni treba pojasnjevati, zakaj pevca skupine naslavljam zgolj z imenom stric Tom; za tiste, ki ne vedo, naj pojasnim s paralelizmom – tudi pevca Motörhead smo v glavnem vsi naslavljali zgolj Lemmy, saj smo vedeli, kdo je in da je eden in edini. Enako velja za pevca Sodom.
[2] Gre za izraz, ki se ga od uvedbe v sedmo umetnost – tj. umetnost vojskovanja, rabi za topništvo.
[3] Ampak v to se ne bom vtikal.
[4] In tu mislim prav na slednjega, ne na sicer odlično nadaljevanje franšize s Furioso.