Kot je iz naslova več kot očitno, gre na desetem Kingovem albumu za nadaljevanje zgodbe, začete leta 1987 na plošči Abigail. Od prejšnjega albuma House Of God se je kar dobro spremenila zasedba tega banda, seveda poleg Kinga in Andyja. V band se je vrnil Hal Patino, ki je basiral tudi na prvem delu Abigail, kitarista Mikea Weada poznate že iz Mercyful Fate, za Matta Thompsona pa je Abigail II prvo studijsko bobnanje pri Kingu.
Album ni zgolj nadaljevanje zgodbe izpred petnajstih let, tudi marsikaj, kar se tiče glasbe, vas bo spomnilo na Kingove plošče iz osemdesetih. Na Abigail II se takorekoč prepletajo elementi in občutki prav tako starejšega kot novejšega ustvarjanja Kinga Diamonda. Morda je tale stavek odveč, vendar vseeno: tudi na tej plošči boste spet deležni Kingovega teatraličnega petja na vseh višinah in globinah, Andyjevega izvstnega igranja kitare, prav tako pa Kingov smisel za horror še zdaleč ni zakrnel, nejgove ideje pa so tudi to ploščo naredile za nekaj posebnega.
Komadi, kot sta Miriam in Wheelchair, so narejeni dokaj po Kingovem stilu iz osemdesetih, denimo Mansion In Sorrow vas bo spomnil na novejše Kingove izdelke, Little One je spet počasnejši, z orientalsko kitarsko pasažo, vokalne uverture dosežejo vrhunec recimo na The Crypt ali pa More Than Pain, The Spirits je zelo tekoč komad, največ horrorja pa po moje (poleg uvoda in zaključka) prepleta komad Mommy.
Tudi vprašanje, ali je ta plošča odlična ali ne, je neumestno. Je morda že kdo kdaj slišal kakšno slabo Kingovo ploščo?

Matija