Labyrinth so poleg Rhapsody eden najbolj znanih Italijanskih bandov. Freeman je njihov šesti album in drugi odkar je iz banda odšel glavni pisec pesmi, Olaf Thorsen (zdaj Vision Divine). Ta sprememba v zasedbi je zelo opazna tudi v sami glasbi, saj so se od melodičnega preusmerili bolj k progresivnemu power metalu. Spremembo pa opazimo še preden CD sploh zavrtimo v predvajalniku, saj priklenjen, pobrit moški sigurno ni nekaj, kar bi pričakovali na naslovnici Labyrinth albuma.
Ploščo otvori pesem L.Y.A.F.H. (Light Years Away From Home), ki je razen na nekaterih delih dokaj mlačna, a že pri Deserter pridejo na vrsto malo težji riffi. V nadaljevanju ima album svoje boljše in malo manj dobre dele, ponekod lahko slišimo vplive elektronske glasbe, pri komadu Face And Pay pa celo jazza. Glavni atributi Labyrinth ostajajo dober vokal Roberta Tirantija, tehnične solaže, dobre kompozicije ter solidne klaviature. Na albumu sicer ni pesmi, ki bi res izstopala v pozitivnem smislu, vseeno pa bi napisal tri meni najljubše, ki so naslovna Freeman, M3 in Malcom Grey.
Labyrinth so po odhodu Thorsena prišli v novo obdobje svojega ustvarjanja, v katerem so tudi s Freeman dokazali, da so brez njega sposobni delati solidno glasbo. Ker pa nisem ravno največji fan progresive, Return To Heaven Denied zame definitivno ostaja njihov najboljši album.

Simon