...We'll go to hell and that's alright
Something new, who cares if we fall
The concrete covers all...

Mnogo raziskav s področja razumevanja in delovanja možganov ter samega čustvenega stanja človeka je skozi večletna opazovanja pokazalo, da melanholična glasba pomirja, vzbuja nežna čustva ter v človeku spodbudi zanos. Človek tako ob poslušanju glasbe z globokim emocionalnim nabojem in melanholično podkrepljenimi melodijami postane bolj dojemljiv do lastnih občutij, saj kljub navzven negativnemu in temačnemu prizvoku takšne melodije v človeku spodbudijo veliko bolj pozitivne občutke.

Čustvena nabitost in melanholija sta med najmočnejšimi prvinami nemških Lunar Shadow, ki s svojim tretjim izdelkom z naslovom Wish To Leave pokažejo, zakaj jih lahko brez večjih razmislekov poimenujemo nesrečni romantiki današnjega časa. Čeprav so fantje žanrsko kar raznoliki in že od samih začetkov raziskujejo vse glasbene veje, ki jih ponesejo tudi izven težkokovinskih voda, ohranjajo rdečo nit z izjemnim izražanjem čustev skozi glasbo, podkrepljeno z liričnimi skovankami, ki znajo omehčati še tako brezčutnega poslušalca. Če so Lunar Shadow pri predhodnih izdajah zvočno kuliso še nekako premikali v tradicionalnih metalskih vodah s pridihom vseh mogočih podžanrov, so z Wish To Leave našli pravo mešanico z več elementi goth rocka ter indie prizvoki v stilu In Solitude in Unto Others (verjetno večini bolj znani pod imenom Idle Hands).

Že z uvodnim komadom Serpents Die lahko občutimo prisotnost elementov, ki z raznolikostjo iščejo enotnost v čustveni dojemljivosti in to tudi dosežejo s to netipično fuzijo, kjer epskost z naslanjanjem na heavy metalski zvok ustvari pravšnjo podlago za grajenje izjemnega ploščka.

Tako ostaja plošča vseskozi zanimiva in po drugi plati ne postane prenasičena ter z nežnimi in zanimivimi melodijami, osnovanimi na kitarskih pasažah, v dotičnem primeru naslanja na elemente iz poznih sedemdesetih ter osemdesetih, saj zasledimo kitarsko dvoglasje kot tudi najbolj melodične dele black metala, čeprav je v primerjavi s predhodnikoma opazen upad trših ritmov. Lunar Shadow klub temu dosežejo temačnost in melanholijo z melodičnostjo in se tako odmaknejo od klasičnega izražanja agresije. Bolj neposreden pristop izražanja do neke mere tako pripelje do občutka, da določeni komadi ob prvem poslušanju pustijo poslušalca hladnega in se ga nekako ne uspejo dotakniti, kar je opazno pri skladbah I Will Lose You in To Dusk and I Love You, a vendar po večkratnem poslušanju dosežejo svoj namen.

Vseeno pa se lahko celoten album pohvali z energičnostjo in močjo, ki je še najbolj prisotna v zadnjem in tudi najdaljšem komadu na ploščku, ki z zavidljivimi desetimi minutami postreže s hitrimi ritmi, na trenutke thrash vplivi, in tako predstavi Lunar Shadow v najboljši možni luči, kar se kaže tudi v sami teži besedil, ki pa tako ali tako albumu v celoti dodajo dodatno težo in ga popeljejo v najgloblje globine človeške duše, njegovega dojemanja in v njem vzbudijo tisto nekaj, kar vsak posameznik v danem trenutku, ob poslušanju glasbe z močno emocionalnimi elementi, išče in potrebuje.

Lunar Shadow so z Wish To Leave dokazali, da kljub odmiku od glasbene osnove predhodnika lahko dosežejo želen učinek in na poslušalcu pustijo enak, če ne celo bolj prisoten glasbeni pečat. Temačna ter bolj čustvena izpostavljenost je v tem primeru pravšnji recept, ki je Lunar Shadow vsekakor uspel.

...When our thoughts beyond they sailed
In our hearts we failed
Through shattered worlds and echoed cry
In silence death may die...