Naj povem že kar takoj na začetku, kar že vsi veste: Machine Head prihajajo septembra v Ljubljano. Zame je bil to glavni in skoraj edini razlog, da sem s spleta pograbil njihov najnovejši album Bloodstone & Diamonds. Dodaten, dosti manjši razlog za mojo odločitev, da se ponovno poskusim s prebijanjem m-ja in nekaj e-ja od metala, ki je še ostal v njihovi glasbi, pa je bila moja glasbeno-novinarska radovednost, zaradi katere sem zmeraj in povsod na lovu za nečem novem in zanimivem. Pri Machine Head tega zagotovo nisem našel, čeprav me je album kljub vsemu do določene mere pozitivno presenetil.
Z besedami »metalci jih tako ali tako nismo nikoli kaj preveč marali«, je Matija med recenziranjem albuma Supercharger pred skorajda petnajstimi leti dodobra opisal občutek, ki se vsakič dvigne tudi v meni, ko slišim dotično ime. Edino, kar v celoti priznavam kot resnično metalsko v zvezi z Machine Head, je njihov prvi album Burn My Eyes. V tej zvezi me lahko, dragi bralci, brez zamere označite kot zaostalega in neveščega ignoranta, a tega »jokanja« na vokalih, zaradi katerega so »Machine Head čedalje bolj podobni bandom, katerim so (bili) vzorniki« (Matija, recenzija Supercharger), pač organsko nikakor ne premorem. Ob takšnih opazkah sem se v preteklosti že večkrat opravičil za svojo nestrokovnost in neobjektivnost, za kar se tudi tokrat, a dokler mi nihče ne ponudi boljšega opisa za tovrstno petje, ga bom osebno kljub žaljivemu prizvoku uporabljal dalje. Žalost in obup namreč lahko zvenita dosti bolj prepričljivo, le pravega človeka je treba postaviti za mikrofon, sicer pač zveni vse skupaj kot vsaki drugi nu-metal band.
In tako sem že tudi pri drugem dejavniku nevšečnosti, ki pa ga podrobneje ne bom opisoval, ker je več kot očiten. Namesto tega se bom osredotočil na epskost, ki se je najkasneje z albumom The Blackening ustalila v glasbenem slogu MH-jevcev. Ta v mojih ušesih na Bloodstone & Diamonds doseže svoj vrhunec z nu-metalsko balado Sail into the Black, medtem ko recimo že pri uvodnem Now We Die slišim »nowadays Metallica style of metal«, ki se kot rdeča nit vleče skozi cel album. Ne glede na to, koliko mi je stvar všeč ali ne, hkrati to tudi pomeni, da so določeni komadi na trenutke preveč razvlečeni oziroma da zaradi pomanjkanja ostrine delujejo razvlečeno. Za dvanajst komadov s skupno dolžino preko sedemdeset minut bi si osebno namesto ponavljanja lastnih ritmov in prežvečenih breakdownov želel več zapomljivih riffov, več privlačne atmosfere kot med že omenjenim Sail into the Black ali več teatralnosti v slogu uvoda v komad In Comes the Flood. Slednje, močno izrazna godala, so pa tisto manjše presenečenje, zaradi katerega sem s poslušanjem albuma vztrajal do te mere, da sem kljub vsemu na njemu uspel najti več kot samo eno pozitivno plat.
Pod črto pa ostaja vseeno več kot očitno, katerih komadov se bom čez nekaj mesecev v Ljubljani najbolj veselil.