Power metal scena je dejavna tudi na Danskem, eden izmed njenih vidnejših predstavnikov pa so Manticora, ki se predstavljajo s tretjim, prvim konceptualnim albumom Hyperion. Na njem bodo v prvi vrsti na svoj račun prišli ljubitelji espkega, pompoznega power metala. Manticora še najbolj spominjajo na zgodnje Blind Guardian, na njih pa so vplivala tudi druga velika evropska imena.
Večina pesmi presega dolžino sedmih minut, tempo, ki ga z veliko double-bassa narekuje bobnar je večinoma zelo hiter, aranžmaji so kar dobri, a do nemških “Tolkienovcev” jim na tem področju še veliko manjka. Na prvi pogled se zdi, da je v njih polno dogajanja, vendar bi morali med posameznimi pesmimi vnesti več raznovrstnosti. Občasna uporaba ženskih vokalov je premalo. Tudi vokalistov način petja malo spominja na Hansija, razlikujeta se po barvi in karizmi, kjer je Hansi zanj nedosegljiv. Klaviature v glavnem skrbijo za atmosfero, včasih pa se spustijo v “dvoboj” s kitarami.
Hyperion seveda me pomeni nobene revolucije na področju power metala, vseeno pa se z njo lahko seznanijo ljubitelji te zvrsti.

Matjaž