Ko pomislim na Srbijo in black metal, se zmeraj najprej spomnim na The Stone, potem pa počasi na plano prilezeta še imeni May Result in Kozeljnik. Trije bandi, a bolj ali manj isti glasbeniki. No, zdaj dodajam na svoj seznam srbskih black metal bandov še zasedbo Mor, ki je preko svojih članov prav tako povezana z omenjenimi imeni. Sicer gre samo za enega glasbenika, a bobnar Asbn je aktiven kar v vseh treh bandih hkrati.
Navržena imena torej pomenijo, da imam pred seboj klon enega ali drugega banda? Ne, sploh ne. Mor skupaj z ostalimi zasedbami zelo dobro pokrivajo široko paleto odtenkov črnine, ki odlikuje black metal. To, kar je značilno za ostale tri bande, je pri Mor sicer prisotno, toda zgolj v tolikšni meri, da je moč govoriti o podobnih elementih, ki na koncu v obliki komada ne dopuščajo nobenih podobnosti. Za Mor oziroma za drugi studijski album Lutanja sakatoga bespućima samsare (Wanderings of the Crippled One Through Moors of Samsara) je značilen black metal srednje hitrega tempa, ki v glavnem stavi na atmosferičnost in melodičnost. Zaradi svoje melodičnosti me Lutanja sakatoga bespućima samsare (oziroma v cirilici ?????? ???????? ????????? ???????) nemalokrat spomni na stanovske kolege Taake iz Norveške ali poljuben njim podoben band.
Mor svoja filozofska sporočila mizantropije širijo v srbskem jeziku, s čimer je ustvarjeno vsem fanom The Stone več kot dodobra poznano vzdušje. Za razliko od drugih bandov, ki so podobno kot Mor na sceni že več kot deset let, pa se Starac pri njihovem podajanju skoraj ves čas drži preverjenega harsh vokala, brez olepševanj in eksperimentiranja. Slednje velja za cel album, saj je Lutanja sakatoga bespućima samsare izredno tradicionalno zastavljen. Kot odstopanje od black metala stare šole je možno omeniti le čisti zvok in izpostavljeno bas kitaro, ki je slišna tako rekoč na vsakem koraku, kar je posledica uporabe le ene kitare, katere distorzija je dokaj čista. V skladu z black metalom stare šole je tudi uporaba klaviatur zelo zminimalizirana in porinjena v ozadje, tako da so glavni nosilec hladne atmosfere kitarske linije, ki se vrtijo okoli zanimivih, vendar ne vedno zapomljivih riffov.
Kdor prisega na melodičen in čustven black metal, kjer brutalnost in agresija nista v ospredju, naj poskusi Lutanja sakatoga bespućima samsare. Resda poslušalec ne sliši nič novega, pa vendarle je album narejen s pravo mero občutka, da ga ni moč kar tako odpisati kot »že slišano« ali »dolgočasno«.