Wulfov projekt Neurotech spet konkretno živi. Od njegove obuditve pred približno dvema letoma smo se lahko kratkočasili s kompilacijo Unreleased Demos (2011 - 2016), albumom Solace in zdaj še s štirimi točno desetminutnimi simfonijami, ki so združene pod streho z naslovom Symphonies II.

Promocijsko se je Wulf tokrat odločil za zanimivo potezo. Od decembra lani do marca letos, ko je izšel celoten album, je v obratnem vrstnem redu, kakor si simfonije sledijo na albumu, razkril eno za drugo. Sledilci banda smo tako lahko že mesec pred uradnim izidom albuma slišali tri četrtine tega. Na ta način človek nikakor ni mogel biti presenečen ali zaveden v tem, kakšen bo album. Razen če je komu uspelo ne podleči lastni radovednosti in počakati tri mesece.

No, osebno sem eden (morda celo edini?) izmed slednjih. Kot mi je v navadi, se nisem preveč oziral na vse predhodno izdane single in sem počakal na celotni izdelek. Iz tega razloga sem bil močno presenečen. Simfonije nimajo tako rekoč nič opravka s trance izdelki zadnjih izdaj, temveč se je Wulf obrnil nazaj v preteklost in ponovno ponudil »metal« album. O tem v zelo močni meri priča ravno otvoritvena simfonija The Prophetic Symphony, ki me spominja na instrumentalne Dimmu Borgir. Seveda je treba vzeti to primerjavo z rezervo, a vsekakor je pesem močan izdelek simfoničnega metala. Sicer pa ta vsebuje tudi močno dozo cyber metala in dotične atmosferike, ki se močneje razvija v nadaljevanju (The Seraphic Symphony). Začetek The Draconic Symphony s svojim laibachovskim načinom spet nekoliko preseneti, a se stvari nato kar hitro postavijo nazaj na poznane metalske tire.

Symphonies II je torej album brez bobnarskega štanca, ritmi so bolj klasični, prav tako pomembna pa je raznolika dinamika albuma, ki je večji del visoka, se pa ta zna tudi umiriti in nas zazibati v spanec.

Glede na vse skupaj torej ne bom sklepal kar koli o prihodnosti glasbe Neurotech, temveč se bom na tem mestu samo zahvalil Wulfu, da še vztraja. Torej: »Hvala!«