Južnoameriški pevec čilskih korenin Ronnie Romero si je v zadnjem desetletju pridobil status enega najboljših in najbolj zaželenih hard & heavy frontmanov. Sodeloval je z velikimi imeni, kot so Ritchie Blackmoore (in njegovi koncertni reinkarnaciji legendarnih Rainbow), Michael Schenker ter Adrian Vandenberg, še vedno pa je aktualni prvi glas projekta Elegant Weapons, ki ga vodi Ritchie Faulkner, kitarist Judas Priest, sodeloval pa je še pri nešteto drugih projektih. Vmes je našel čas in posnel tudi nekaj solo izdelkov, od katerih sta bila dva poklona njegovim vzornikom, hard rock in heavy metal velikanom, konec oktobra pa je izdal drugi pravi solo album Backbone.

Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo Ronnie na njem stopil izven njemu najbolj domačih okvirjev in se lotil česa drugega kot tradicionalnega hard rock/heavy metal albuma v slogu 70. in 80. To zelo nazorno pokaže uvodni, naslovni komad albuma. Uvodni del z močno melodično noto kmalu preide v klasično udarno riffanje v slogu Dio in ta dinamika ter energičnost zaznamujeta celotno skladbo. Seveda ob Ronniejevi odlični vokalni interpretaciji, ki sloni na iskanju močnih, melodičnih linij ob dodajanju prave mere emocij in dramatike. Njegov pristop je podoben pristopu velikega vzornika, mu pa nekaj manjka, da bi se lahko postavil čisto ob bok enega največjih heavy metal vokalistov vseh časov. Predvsem mističnost, dinamična, interpretativna širina ter karizma so tisto, kjer je bil Dio edinstven. Nič za to, Romero več kot odlično nosi zastavo Ronniejev v heavy metalu.

Skladbi v podobnem duhu sledi Bring the Rock, kjer klaviature z izrazitim hammondovskim tonom prevzamejo vidnejšo vlogo. Refren in energija skladbe prikličeta spomine na klasike od Rainbow in Dio, posvečene rock’n’rollu. V podobni maniri se najde še kar skladb. Ena od teh je Never Felt This Way, ki ima malenkost več modernega prizvoka, ali pa zaključna, najbolj »žagarsko« navita Black Dog. To zaznamuje zelo močan (power)metalski pridih.

Vsekakor velja omeniti vsaj še dve skladbi. Na takem albumu balada skoraj ne more manjkati in za ljubitelje mirnejših viž je Lost In Time skladba po meri. Tu celotna atmosfera in tudi način petja malo spominjata na nemško zasedbe Axel Rudi Pell. Kar ob Axelovem čaščenju Ritchieja Blackmoorea tudi ni presenetljivo. Mislim, da Axel tudi ne bi imel nič proti, če bi kdaj sodeloval z Russom Ballardom, avtorjem Since Yoiu've Been Gone, verjetno komercialno najbolj uspešnega hita od Rainbow. Ronnie ja namreč z njim združil moči pri zelo zanimivem in razgibanem komadu Hideaway, kjer je s klasičnimi hardrockovskimi prijemi pustil svoj pečat. Še ena zanimivost, povezana s Hideaway; solaže je prispeval Kee Marcelo, bivši kitarist Europe.

Ronnie na Backbone ne odkriva tople vode, album je lep pokazatelj, iz kje izvirajo njegovi največji vplivi. So pa pesmi kakovostne, zelo poslušljive in več kot primerne za ljubitelje Rainbow, Dio, Black Sabbath, Axel Rudi Pell itd.