Ko sem prvič poslušal Gæstgerýne, tretjo ploščo samostojnega ustvarjalca, ki sliši na ime The Leper King, sem si zaradi določenih kompozicijskih prijemov in občutkov, ki jih žarči glasba, nekako ustvaril prepričanje, da gre za glasbeni produkt novega vala atmosferičnega black metala nemškega, švicarskega ali francoskega izvora. No, zelo sem se zmotil, saj  stvaritelj te zelo dobre plošče prihaja iz nekdaj nam bratske Republike Bosne in Hercegovine.

Ploščo, dolgo približno minuto več kot tri četrt ure, sestavljajo štiri pesmi, od tega tri avtorske in ena priredba. Prva pesem From Times of Old ... Forbidden Mystery navkljub svojim enajstim minutam dolžine zaradi mojstrsko dovršene strukture in dramatičnosti na koncu pusti vtis, kot da je pol krajša. Starošolsko in umazano zveneče igranje distorziranih kitarskih akordov, ki odpre pesem, postavi osnovo, na katero nanešeno igranje klaviatur takoj ustvari prekrasen občutek pravljičnosti (seveda ne v powermetalskem smislu), strašnosti in mogočnosti. Sprememba tempa, ki precej okrepi občutek napetosti v pesmi, nakaže, da se pesem ne bo zadovoljila z ustvarjanjem zgolj navedenih občutkov skozi monotonijo ponavljanja igranja klaviatur in kitar, marveč da bo segla po več in še dlje. Igranje klaviatur prične nekoliko spominjati na rabo klaviatur v začetku razvoja drugega vala black metala (konkretno: na njihovo rabo na plošči Frost od Enslaved). Kompozicijsko pesem večkrat spremeni stopnjo dinamike in sporočilnosti. Na vokalnem področju so v pesmi prisotni dominantni grim vokali (tem priznavam dodatno kakovost – tj. so razumljivi), growli in tudi čisti vokali. Medtem ko prvi ustvarjajo vokalno ostrino pesmi, drugi (zaradi globine) dajejo noto zadušljivosti temnice. Čisti vokali prevzamejo nalogo ustvarjanja vrste raznolikih občutkov: v delu pesmi, sestavljenem zgolj iz zadušenega bobnanja in petja, ustvarjajo občutek molitve oziroma naslavljanja božanstev trpečih, nato v naslednjem, ko so rabljeni v pridušeni obliki, občutek napetosti do velikega finala v enem od naslednjih, ko glasbi dodajo piko na i pri ustvarjanju občutka mogočnosti. Ne morem se znebiti občutka, da pri rabi čistih vokalov avtor uporablja prijeme, po katerih so znani Emperor na svojih klasikah In the Nightside Eclipse in Anthems to the Welkin at Dusk. Klici s čistim vokalom ob koncu pesmi, ko začne glasba izginjati v izgorevanju, ustvarijo občutek napetosti v pričakovanju.

Naslednja pesem Past Traditions Unbroken zaradi dokaj podobnega zvoka klaviatur ustvari občutek, da gre za nadaljevanje predhodnice. Ob tem njen hitrejši tempo in odtenki rabe čistega vokala dajejo občutek, da se The Leper King v svojem ustvarjanju navezuje na glasbeno izročilo še blackerske institucije, kozmično-nihilističnih Limbonic Art. Zvok ostaja umazan in hrapav, vendar odlično slišen. Prehod (vsaj prvi) iz hitrega dela v nekoliko počasnejšega se zgodi tako filigransko pretanjeno, da ga poslušalec zazna šele, ko se znajde daleč v njegovi notranjosti. Klaviature ponovno odigrajo nosilca atmosferičnosti, pa tudi ustvarjalca občutka potovanja v globino in kozmične prostore praznine. Kombinacija klaviaturskih melodij in govora s čistim vokalom tudi v tej pesmi ustvari podobo epskosti, ki izžareva skozi občutek, da gre za prisego bogovom. Na tak način pesem, dasiravno je konceptualno povezana s svojo predhodnico, ohranja ustrezno mero drugačnosti.

V prvem delu zadnje avtorske pesmi, Night … the All-Devouring, The Leper King prvič zares uporabi orodje monotonega ponavljanja melodije kot orodje ustvarjanja specifičnega ambienta (in podobe psihičnega stanja). V pesem se vključi melodična klaviaturska tema iz prve pesmi, ki ponovno pokaže, da vse tri avtorske pesmi tvorijo zaokroženo celoto; podobno vez s prvo pesmijo kaže tudi zelo podoben način oziroma tema rabe čistega vokala. Kot v prejšnjih dveh pesmih tudi tu pride do pohitritve tempa, growl pa je tako nerazumljiv, da bolj kot petje deluje kot igranje glasbila. V sled vsega navedenega lahko tudi to pesem označim kot kakovosten atmosferičen black metal, kakršnega se ne bi mogla sramovati nobena skupina oziroma posameznik, ki ustvarja v blodnjakih temin te podzvrsti black metala.

Zadnjo pesem na plošči predstavlja Det som engang var, priredba Grishnakhovega Burzum. Osebno mi gre priredba bolj v ušesa kot original, vendar presojo o tem bolj kot ne prepuščam poslušalcu oziroma poslušalki. Sam namreč navkljub dolgoletnemu uživanju black metala, predvsem zaradi njegovega usodnega dejanja, do Kristianovih oziroma Vargovih stvaritev nikoli nisem in verjetno tudi nikoli ne bom gojil posebne ljubezni.

Ali gre torej za novodobni atmosferični black metal, odigran na starošolsko-blackerski način? Zagotovo. Poleg tega gre v resnici za odlično odigran atmosferični black metal. Prepričan sem, da bi bilo zelo zanimivo Shadow Dungeon videti in slišati tudi v živo, vendar le v nadzorovanih okoliščinah, tj. v prostoru z odlično akustiko. Gre za eno boljših letošnjih stvaritev atmosferičnega black metala, zato The Leper Kingu v čast in zahvalo dvigam čašo in mu želim še mnogo glasbeno-ustvarjalnih let!