Grindcore je še vedno zanimiv fenomenon med neštetimi subkulturami, ki sestavljajo ekosistem podzemne ekstremne glasbe. Značilna mešanica elementov punka in metala – izrazita ironija, družbena kritičnost, ekstremni glasbeni jezik – ustvarjajo zanimivo estetiko in vsebino, zvestoba DIY-ju pa istočasno pripomore k izredni plodnosti te nišne scene. Na slovenskih tleh najdemo prav tako aktivno sceno, za katero so bila značilna intenzivna koncertna dejavnost in številni posnetki. V tem duhu ustvarja tudi Slund, solo projekt skrivnostnega Igorja Mortisa. Drugih informacij o tem misterioznem akterju slovenskega podzemlja tudi ni – na njegovi spletni strani lahko namreč najdemo skupek informacij o Slundu kot »posebnemu človeku mnogih talentov«, katerega glasbo lahko opišemo kot »mešanico new age smooth jazza in diska, ki je večkrat uporabljena kot podlaga pri transcendenčni meditaciji ali kot glasba za taborni ogenj […]«

V štiriletni aktivnosti je Slund izdal številne albume, EP-je in splite. Glasba je neusmiljena mešanica death/grinda in sludgea, ki pa je vseeno prepojena z ironijo, kot je razvidno iz naslovov, besedil in uporabe raznih posnetkov kot introv za pesmi ali celo kot sestavni del. Po štirih izdajah v letu 2020 je Slundanoid prva letošnja produkcija, sedem pesmi v enajstih minutah ekstremne glasbene agresije, prepojene s hudomušnim humorjem. Že uporaba posnetega uvoda razkriva značaj albuma – iz lekcije aerobike se razvije zvočna eksplozija, ki pa kljub izraziti nasilnosti deluje vsekakor igrivo. Vokal je primerljiv z brusnim papirjem, ki drgne po bobenčku, na podlagi rezkega, distorziranega zvoka kitare. Kot na prejšnjih albumih se tudi na Slundanoidu spretno vrstijo hitrejši in počasnejši deli, ki skupaj tvorijo celoto, ki je stalno napeta, brutalna in nikoli dolgočasna – niti ob verižnem poslušanju številnih posnetih albumov. Slundova glasba in podoba slikata zanimiv lik, ki se je v nekaj letih razvil v malo kvazi-kultno realnost. Ta je seveda podkrepljena s številnimi izdajami in tudi z značilnim stilom, mešanico temačnosti in humorja, ki je občutna tako v glasbi kot tudi v grafikah na platnicah in majicah. Na slednjih, večinoma črno-belih, takoj vidimo številne plinske maske in razne (nekatere bolj, nekatere manj klišejske) reference iz sveta ekstremne glasbe, filmov in aktualnosti. Ti elementi, predstavljeni v izrazito energetskem načinu, značilnem za projekt, tvorijo prijetno poslušanje, Slundovo neprekinjeno ustvarjanje pa zagotavlja stalni dotok novega materiala za ljubitelje; te elemente skupaj kasneje lahko pokvari le grenak priokus realizacije, da ostaja morebiten izgled te glasbene norišnice, trenutno, le sad naše fantazije.