Čeprav pregovor »konec dober, vse dobro« za konec leta 2020 ne drži povsem, pa je december prinesel Soilworkov EP, ki ga brez pomislekov uvrstimo v tisti vzorec dobrega. Za vse, ki bi v novem letu poizkusili še kaj novega in svežega, naj vam Bjornov plešoči vokal piha na dušo! (-Prosim, ni za kaj, hehe!) Izkušen ali ne, vsakdo lahko prepozna stvaritev, ki je bila narejena z vsem srcem in dušo, umetnino, za katero si je avtor vzel ves čas na svetu in se z njo igral. Vsakdo pa zna tudi takšno stvaritev ločiti od tiste, narejene na tričetrt, pri čemer A Whisp of the Atlantic spada med prvo.

Posamične single so v obliki videospotov izdajali čez leto, kot denimo Death Diviner in Desperado v maju ter The Nothingness and The Devil v oktobru, Feverish pa že oktobra predlani. Na dan izida, 4. decembra, pa so v svet poslali še A Whisp of the Atlantic. Slednji je s svojimi 15 minutami riffov in growlow najdaljši in se skorajda malce vleče, skupno pet pesmi pa so kljub temu spravili na približno pol ure melodično žagajočega materiala. Prav melodičnost je glavna komponenta celotne sestave – zanimivo izpade kombinacija Bjornovih growlov, kadar so kitare bolj umirjene, ter nasprotna kombinacija njegovega čistega vokala in žagajočih riffov in ubijalskih bobnov. Mešanje čistih in težkih tonov je poznana blagovna znamka tega vokalista, ki vselej zažiga.

Uvodni komad spominja na otroško risbico, kjer je na papirju ves material, ki je bil pri roki. Igra taktov, bobnov, klaviatur, melodij, za katere se zdi, da ne pašejo skupaj, pa vendarle temu ni tako. Melodic death se prevesi v groove in nazaj, kar naredi »tapravi vajb«. Četrt ure umetnosti kasneje se ta lepo prelije v komad Feverish. Kljub besnenju bobnarja na dvojnih stopalkah pesem še ne ropota tako, kot se zagre. To popravi creepy piskajoč uvod v Desperado, ki je žanru primerno dovolj težak in energičen, da nas požene v element. Poleg tega je čistovokalni refren dovolj speven, da se lahko deremo tudi običajni ljudje. Prijetno dinamiko nadaljuje Death Diviner s čisto melodijo, za konec pa lahko headbangamo na The Nothingness and the Devil, pesem s podobno energijo kot Desperado.

Vsak začetek je težak, na žalost tudi na pričujoči plati, saj se dolge minutaže posameznih komadov ne dopadejo vsem. Mnogim se bo EP morda zdel preveč artističen, se pa splača potrpeti. Šepet Atlantika je konec koncev stvaritev umetniških žilic Soilwork, katerih ime pač nekaj velja. Ko potegnemo črto, oboževalci banda in melodic death žanra sigurno ne bodo razočarani.