Povratek zlobnega diska, že drugi po vrsti! Kdo se še spomni »sramotnega« obdobja na prelomu tisočletja, kjer je vse pore glasbene industrije prebadal novi metal? Glasbena industrija ga je z namenom trženja pri mladeži poredno krstila z »nu metal«, da je nalašč kršila slovnična pravila in jezila že tako zaskrbljene starše. Na žalost se je pri nu metalu podobno kot pri grungu zgodilo predalčkanje vsega v isti koš. Tako je nu metal imel »velike štiri«, ki si niti približno niso bili glasbeno sorodni. Iskreno rečeno sem v precepu, katerim štirim (Korn, Limp Bizkit, Linkin Park, Slipknot, Deftones, System Of A Down, Papa Roach ...?) bi podaril to lovoriko, sem pa skoraj zagotovo prepričan, da Static-X ne bi bilo med njimi. Slednji mi nikoli niso padli na pamet ob Pavlovem refleksu besede »nu metal«, čeprav je bil prvenec Wisconsin Death Trip zelo inovativen pristop mešanja elektronike, novega metala, industriala in groova.

Da ponovimo: band je užival relativno slavo na valovih nu metala, dokler trend ni zamrl (kdaj že?). Static-X so vztrajali s (manjšimi) kadrovskimi spremembami do 2009, ko so zaradi notranjih trenj razpadli. Ikona in maskota banda, pevec/kitarist/producent Wayne Static je vztrajal s solo projekti do nepričakovane smrti zaradi nenamernega predoziranja s kombinacijo tablet in alkohola leta 2014. Tragičen konec, kot slišano že tolikokrat. Vse tiho je bilo, dokler ni do nedavnega drugi vlečni voz in originalni basist Tony Campos po naključju odkril demo posnetke riffov in vokalov še neizdanih pesmi ali bolje rečeno, Waynovih posnetkov osnutkov glasbenih konceptov. Tako je nastala ideja, da se posnetke obdela in skombinira v album. Sledil je Tonyjev poziv preostalima ustanovnima članoma, ki sta sodelovala pri (med drugim) debitantskem Wisconsin Deathtrip, kitaristu Koichiju Fukudaju ter bobnarju Kenu Jayu, da se posnetki z originalnim posnetim Waynovim vokalom in riffi obdela, manjkajoče fragmente pa posname »iz nule«. Namera je bila objavljena na svetovnem spletu in, kot je pri človeštvu v navadi, se je začel kurnik, kjer se je kokodakalo o »moralnosti« projekta. Ena stran je projekt navdušeno sprejela, češ da se s tem počasti Wayna in njegovo zapuščino, medtem ko je druga stran videla to kot molzenje mrtvih za profit v slogu »Ni Static-X brez Wayna Statica in pika!«. Saj, lani je bila podobna situacija s Pantero, kajne?

S tem ozadjem je zdaj beseda »regeneracija« v naslovu albuma verjetno bolj razumljiva. Trije ustanovni člani so začeli lepiti posnetke v logično celoto, a kljub vsemu je bilo potrebno najti nove kose manjkajoče sestavljanke, zato so gospodje na pomoč poklicali Edsela Dopa, ki se v trenutni inkarnaciji Static-X navaja kot Xer0. Razlog za izbiro je njegova barva glasu, ki je zelo točen približek Waynu (nekako kot William Duvall v post-Layne Alice in Chains…). Xer0 med nastopi nosi masko in frizuro v stilu Wayna, ker po njegovih besedah nikoli ni želel postati njegov nadomestek in s kopiranjem persone in odrske prezence želi le počastiti spomin nanj in nadaljevati s pisanjem zgodovine Static-X.

Končno še nekaj besed o glasbi. Zgornji epilog dejansko ustreza obema regeneracijskima projektoma, Vol I, ki je izšel 2020 ter letošnjemu Vol 2. Poglavitna razlika je, da je bil Vol 2 trši oreh, saj je band porabil »najboljše« Waynove vokalne posnetke za Vol 1. Z ozirom na to sem s kakovostjo Vol 2 več kot zadovoljen, saj v nobenem pogledu ne peša od predhodnika. Prvi single iz Vol 2 je priredba Nine Inch Nails (NiN) Terrible Lie. Pesem vsebuje stoodstotno Waynove vokale in nezmotljiv Static-X pečat. Bolj umestne priredbe od NiN ne bi mogli izbrati, saj so Static-X očitno jemali industrialni/elektronski navdih od njih. Zvok albuma odraža aktualno kadrovsko sestavo banda, torej je pričakovati okus zgodnjih izdaj kot so Wisconsin Death Trip in Machine. Najde se celo kakšen riff od Trippa Eisena, ki je na Machine in Shadow Zone zamenjal Koichija. Na plošči je bil prostor še za eno priredbo, in sicer od post-punkerjev Echo and the Bunnymen. Lastni komadi pa so dobro znana mešanica nu metala, industriala, groova ter samooklicanega zlobnega diska. Fani zagotovo ne boste razočarani, morda si še kakšen tr00 black metalec na skrivaj zavrti kakšnega - mojim ušesom so, če že moram izbirati, najbolj pasali Stay Alive (ne, nima veze z Bee Gees), No Hope in Tone.

Poslušanje Project: Regeneration Vol 2 mi je vlil mešane občutke. Veselje, da ponovno skočim v svoj najstniški numetalski svet, žalost ob zavedanju, da si je Wayne zaradi neumnosti desetletje tega po nesreči vzel življenje ter pozitivno presenečenje nad kvaliteto izvedbe projekta. Navsezadnje, razprodane turneje so same po sebi zgovorne o javnem mnenju regeneriranih Static-X.