Nekaj faktografskih navedb:
• leto 2011: ustanovitev,
• leto 2013: prvenec Till stilla falla,
• leto 2014: drugi studijski album Ensamhetens Andar.
Švedi Stilla so produktivni, marljivi in, kar je še najbolj pomembno, še zmeraj sveži. Medtem ko sem med recenziranjem prvenca pisal o zanimivi mešanici klasičnega in modernega black metala, ki se zgleduje po glasbenikih iz sosednje – gledano seveda iz vidika Švedov – Norveške, moram pri njihovem drugem celovečercu dodati še vpliv Shining. Takoj po navedku pa že tudi kar umikam besedo vpliv, saj nisem nikjer prebral ničesar v tej smeri, temveč imam v mislih le to, da so komadi obeh bandov podobno kompleksno strukturirani, da iz vidika dinamičnosti pokrivajo celotno paleto in da skozi celoten album vlada podobno splošno vzdušje kot pri njihovih sonarodnjakih. Za razliko od Shining, s katerim Niklas Kvarforth širi svoje morbidno romantične, depresivne ideje po svetu, se Stilla osredotočajo izključno na romantiko, ostalo pa prepuščajo drugim. Najboljši primerek opisanega in dober povzetek celotnega albuma pa je kar naslovni komad Ensamhetens Andar, ki je kot vožnja z vlakom smrti z vsemi počasnimi vzponi in hitrimi padci v globino ter srednje hitrimi ovinki, ki delujejo kot intermezzo ali povezovalna nit med obema skrajnima poloma.
Poleg Shining pa bo nekoliko bolj izkušen poznavalec black metala znal potegniti tudi določene vzporednice z norveškimi Enslaved. Te se še najbolj čutijo pri najkrajšem in zato najbolj direktnem ter udarnem komadu Själavrängaren. Z zadnjim, Skuggornas Dop, pa Švedi z zanj značilnimi klaviaturami izrečejo pozdrav še Vargu Vikernesu, medtem ko tu in tam kakšen dober riff spomni na Darkthrone stare in srednje dobe.
Upam, da nisem z naštetimi imeni koga prestrašil, saj je na podlagi zapisanega možno sklepati, da gre a) za »copy/paste« album in b) za nemogočo mešanico. Temu seveda ni tako, saj bi sicer zanikal svojo prvo poved recenzije in navdušenje nad albumom, ki sem ga do te točke želel subtilno vključiti v svoje pisanje. Drži pa eno: album je daleč od tega, da bi bil na prvo žogo, in prosim, naj vas prve sekunde uvodnega komada ne zavedejo; tudi sam sem prvič pomislil, da gre za kakšen komad Red Hot Chili Peppers.