Ljubitelji koncertnih izdelkov progresivnih bandov se v zadnjem času nimajo kaj pritoževati; Queensryche (2), Dream Theater in kot zadnji še Symphony X. Štirje albumi, za katere je nemogoče reči, kateri je boljši ali slabši, ker so vsi odlični. Čeprav Symphony X še niso dosegli statusa prvih dveh, po igranju v živo prav nič ne zaostajajo za njima. Glede na reakcije občinstva bi rekel, da je na njihovih koncertih še bolj divje.
Publika je res zelo glasna in se skozi celotni dve plošči burno odziva, pa naj bo to napoved komada, Romeova solaža, Allenova gesta ali kaj drugega. Ne vem sicer v katerih državah so snemali album (piše le, da v Evropi, kjer so promovirali zadnji album V – The New Mithology Suite) in bi bile te reakcije lahko plod južnjaškega temperamenta, vendar dejstvo je, da Symphony X ne poslušajo le progresivci, ampak tudi ljubitelji melodičnega, power metala. So pa reakcije čisto upravičene, kajti plošča kaže bandovo perfektnost tudi pri igranju v živo. Poslušajte kitarske in klaviaturske solaže, njune duele, da o Allenovem nastopu niti ne govorim. Pri izboru pesmi pogrešam kakšno s prvih dveh plošč, drugače pa nimam kaj pripomniti. Prevladujejo pa seveda skladbe z zadnje plošče.
Prav škoda je, ker zaradi priprav na nov album ne morejo nastopiti na preloženi evropski turneji Savatage. Tako bo treba na njihove nove koncerte še malo počakati. Komaj čakam. Ima pa to tudi dobro stran: prej bo izšel njihov nov studijski album.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.