Brutal death/grindcore zasedba Trepan'Dead že od leta 1998 širi hrup in ropot po svetu. Oziroma vsaj po Franciji, od koder prihajajo. Za seboj imajo pet izdaj, Instinct pa je njihov drugi studijski album.
Glasbo Trepan'Dead je možno hitro opisati, saj v svoji brutalnosti in hitrosti ne skriva kaj dosti globine. Niti na besedilni, niti na idejni ravni. Na albumu Instinct se nahaja dvajset hitrih deathmetalskih komadov, ki skupaj trajajo komajda 27 minut in 29 sekund, medtem ko po površni oceni okoli petindvajset minut temelji na blast beatih ali dvojnem basu na bobnih. Skratka, album je kratek, hiter in še bolj divji. Kitarske linije so poznane, zanimivi riffi, ki bi se za dlje časa usedli v spomin so bolj redki, bas kitara služi kot podlaga lead kitari in h glasbi ne doprinaša nič novega, vokalno pa po poslušalcu izmenično tolčeta kar dva pevca. Vokali, ki jih v večini bandov prevzame ena oseba, so na Instinct proizvod dvojih različnih glasilk, čeprav razlike niso tako posebne ali kakovostne, da bi bila dva vokala smotrna ali sploh potrebna.
Nekakšno »dodano vrednost« albumu podarijo zabavni naslovi kot so Hangover, Life Is A Whore ter One Day Dogs Will Eat People, kar hkrati bolj ali manj pove vse o tem, kakšna so besedila. Od komadov se delno splača izpostaviti Energy War z vsaj sprejemljivim deathmetalskim riffom, Infection, Hunter ter H-Bomb z zanimivim bas vložkom na začetku.
Kot ljubitelj death metala, kjer se daje več poudarka na catchy riffe in kjer je globok kitarski zvok sinonim za brutalnost, vidim čar glasbe, kakršno igrajo Trapan'Dead, v živi izvedbi. V tem kontekstu imam pred očmi sliko stokilskega metalca, ki divje maha z rokami, se vrti v krogu pod odrom in drugim ne daje možnosti za preživetje. Iz zvočnikov domačega CD predvajalnika pa sem album Instinct med pisanjem te recenzije po vsej verjetnosti slišal zadnjič.