Ljudstva z vzhodnih obal Baltika si lahko štejejo v ponos, da so bila med zadnjimi, ki so bila pokorjena oziroma so se pač iz praktičnih razlogov pokristjanila. No, in čeravno so bili zadnji pokristjanjeni Balti Litovci in so bili takrat na ozemlju Latvije živeči Kuri, Livonci, Latgalci in Semigalci prisiljeni v pokristjanjenje pred njimi, pa Latvijci zaradi Skyforger, katerih izdajo Semigalls' Warchant sem imel priliko spoznati še v prejšnjem tisočletju, ko njihov logotip začuda še ni vseboval precej spornega elementa, držijo žezlo pionirjev baltskega predkrščanskega oziroma poganskega metala. In Varang Nord starostam Skyforger sledijo po glasbenem izročilu.

Vse pesmi na plošči so zapete v latvijskem jeziku in jih je mogoče razdeliti nekako v dve skupini. Tiste, ki zvenijo pravoverno »pagan folk«, ter tiste, ki zvenijo kar nekoliko preveč a la »humpa-humpa«. K sreči prve prevladujejo in tem posvečam več pozornosti.

Epskost plošče otvori Pi Tuoļim Krostym s posnetkom zvoka bitke, občutek slave vojne vihre ustvarja igranje bobnov, klaviatur ter rogov.

Začetek naslednje pesmi Stojīs! zaradi preveč »humpa« zveneče harmonike sicer ne deluje preveč obetavno, vendar se pesem, v kateri glavno melodično okostje predstavlja igranje harmonike, ki se mu prilagajajo tako vsi drugi instrumenti kot growl ter čisti vokali, na srečo lepo razvije in prestopi iz humpa omejenosti v epske folk širjave. Cīņis Gors je udarna in zelo pogansko zveneča epska bojna pesem. V nekem trenutku harmonika celo prepusti glavno vlogo kitaram, petje (tako growl kot ostali glasovi) sledijo melodijam, ki jih ustvarjajo kitare in harmonika. Večglasno moško petje daje pesmi dodaten testosteronski priokus. Zaradi pogosto ponavljajočih se melodij harmonike ter refrena se pesem močneje zasidra v ušesih.

Zaradi dramatičnosti in lepo oblikovanega občutka epskosti meni najljubšo pesem na plošči predstavlja Svietņeica. Pesem ne udari takoj z melodijami harmonike, marveč z melodijo, kjer so tudi ostala glasbila zastopana bolj enakovredno. Pri petju ima glavno vlogo ženski glas, kitare, harmonike in moško petje ostajajo v ozadju. Do izraza tudi bolj pridejo igranju harfe podobni zvoki in klaviature. Zaradi navedenega se pesem podobno in še bolje kot Cīņis Gors zaradi ritmičnosti in ponavljanja naslova oziroma refrena uleže v ušesa in možgane. Pesmi Syt Pa Seyi in (kako pa drugače) TroĮĮs preveč spominjata na abotnosti Alestorm ali slabših izdelkov drugih bolj znanih »humpa« skupin in si ne zaslužijo večje omembe. Ceļš Da Sātai predstavlja zaključek epa. Gre za žalostinko, ki jo sestavljajo igranje akustične kitare, zvoki petja ptic in brenčanja žuželk na travniku (verjetno kot zvok »tišine«, ki ostane po koncu bitke). Odlično ustvarja občutek, da je vsega konec in da ostanejo le zvoki narave, ki so večni. Tako sporočilo najbolje nakaže tudi kompozicija pesmi, ki se zaključi tako, da najprej potihnejo glasovi, ki jih ustvarjajo ljudje (igranje kitare) in nato, čez nekaj trenutkov, potihnejo še glasovi narave.

Četudi je na plošči mogoče tu in tam zaznati kakšen prijem, kakršnega poznamo pri Amon Amarth, ustvarjanje melodike, pri kateri se odlično dopolnjujejo raznovrstni instrumenti, daje ustvarjanju Varang Nord tisto noto kakovostne drugačnosti, po kateri se razlikujejo od krdel skupin, ki kombinirajo melodično igranje kitar z growlom in predkrščanskimi folk-epskimi besedilnimi tematikami. Zanimiva lastnost velike večine pesmi je, da se ne držijo črte ustvarjanja in upodabljanja zgolj enega samega občutka oziroma podobe, marveč cele vrste čustvenih slik (izjemo predstavlja Ceļš Da Sātai). Glasba je odigrana kakovostno in tudi kompozicijsko deluje smiselno povezana. Bi bilo Varang Nord zanimivo slišati na Svarunovi noči? Nedvomno in zagotovo, zato prosim!