Kmalu po zaključku dolgoletnega sodelovanja z Metallico se je skupini Voivod v novem tisočletju pridružil basist Jason Newsted. To je koristilo tako njemu osebno kot osebnosti Voivod. Skupaj so posneli tri studijske albume: Voivod (2003), Katorz (2006) in Infini. S tem Jasonic, kakršen je njegov vzdevek v tej zasedbi, ni le ohranil Voivod pri življenju, ampak je v enkrat krajšem obdobju imel enkrat večjo vlogo kot prej v Metallici. Poleg trzanja strun na basu in spremljevalnih vokalov je doprinesel tudi kot soavtor glasbe in nekaterih besedil (pred tem pa je že napisal besedilo in delež glasbe za pesem M-Body, ki se nahaja na albumu Phobos iz leta 1997) ter producent. V tem obdobju so spremenili dostopnost svoje glasbe in jo naredili bolj poslušljivo. V nenavadni kompleksni Voivod model metal glasbe so vnesli direktne/instantne, tekoče, punk elemente oziroma vanj vstavili umazano rock'n'roll mešanico (med Motörhead in Venom). Tako se tudi trinajst skladb na Infini, ki se odvrtijo v eni uri, ne zdi duhamornih niti za trenutek.
Samonaslovljeni album Voivod pod(/ne)zemeljske skupine, izdan in posnet pri neodvisni ultra majhni založbi Chophouse Records (v lasti Jasonica), se bohoti kot odličen alter ego albuma St. Anger megalomanske »ustanove«, oklicane Metallica, ki pa je izšel pri veliki založbi (oba albuma sta izšla leta 2003). Če je St. Anger gospod Hyde metalne glasbe (slaba, temna stran), potem je Voivod doktor Jekyll (»dobra« stran). Vzdušje, ki ga vsebujeta ta dva albuma pravzaprav ni tako zelo različno, a Voivod ima vse, kar pri »Sveti Jezi« izostane: boljšo strukturo, sporočila (inteligentna besedila) in boljši (poslušljiv) zvok, čeprav je le-ta zaščitno garažno-nezemeljski.
Sledil mu je Katorz, ki je bil prvi album, okrašen z okusnimi ostanki kitarskega dela kitarista Denisa D'Amourja – Piggyja, ki je medtem zapustil svet živih in precej kitarskih posnetkov v svojem arhivu.
Te surove domače (demo) posnetke so na njegovo željo preostali člani in njihov stari znanec, producent Glen Robinson, spravili ponovno skozi ojačevalec za izboljšanje zvoka in vsebino pustili neomadeževano, preostalo pa so morali sami sestaviti v smiselno celoto oziroma izoblikovati pesmi. Rezultat so skladbe, ki so čudežno neomajne, saj so vsi delčki povezani z izjemnim občutkom za skladanje.
Ker je bilo neizdanih posnetkov še veliko več in so jih hoteli spraviti v širni svet, so se odločili, da izdajo še en album, nekakšno svojo različico plošče ReLoad, in ga poimenovali Infini. Le-ta sicer nadaljuje tam, kjer so zaključili na predhodniku, a pred zanje znano metalsko obličje veliko bolj v ospredje postavi rock'n'roll odraz. Infini se lahko posluša za zabavo, a omogoča tudi poglobljeno poslušanje. Ni potrebno biti jedrski fizik, saj lahko že po naslovnici prepoznamo, da gre za album Voivod. Kot dvanajsti po vrsti naj bi bil »Neskončnik« zadnji studijski album teh metalskih »čudakov« oziroma posebnežev.
Čeprav malce zadiši po Piggy »franšizi«, se s prispevkom maksimalne ustvarjalnosti celotne ekipe – vokalista Denisa Bélangerja (Snake), bobnarja Michela Langevina (Away) ter Jasonica – album dobro zapiše v njihovo diskografijo. Vsi deli stroja, imenovanega Voivod, so podmazani in delujejo. 100% Voivod. Album se ponaša z enim najbolj primernih naslovov, Infini, ki ima v francoščini (tudi prejšnji album Katorz je fonetični zapis francoske besede »quatorze«, ki pomeni štirinajst = torej njihov štirinajsti nosilec zvoka zapovrstjo) dva pomena: neskončnost – večno življenje Piggyjevih stvaritev – in nedokončano – torej njegovo nezaključeno delo. Opremljen je z vizualnimi umetninami iz domišljije Awaya, izvirnimi naslovi pesmi (God Phones, Krap Radio), ki so tokrat presenetljivo (do sedaj verjetno najbolj) spevne (Treasure Chase), in nenavadnimi tematikami besedil izpod Snakeovega peresa: o moči medijev, ki želijo polniti glave z neumnostmi, o zvezdni prizemljenosti, o božjem klicu in drugimi. Seveda vse to pokriva hrup, v katerega se tu in tam prikrade spiritualni odtis Motörhead in Venom, kot tudi pri zadnjem komadu, Volcano, pri katerem je na koncu še presenečenje v obliki vzvratnega govora v stilu Venom. Markantni vokal je z melodiko in agresijo pomočnik pri krojenju vzdušja, bas prijetno zapolnjuje potrebno globino, kaotični soli in odličen zvok bobnov pa poskrbijo za dodaten prijeten ušesni zalogaj. Lahko bi rekel, da je Piggy vsem skladbam dejansko dal svojo dušo, ostali člani pa osebnost.
Če so to za Voivod res zadnje izrečene besede oziroma zadnje odigrane note v studiu, si Katorz in Infini zaslužita dva dvignjena palca za častno slovo v slogu.

Darijan