Naj kar takoj spustim mačka iz žaklja ... Vulture Lord so norveška trashy black metal zasedba in tako tudi zvenijo. Zasedba je bila po številnih menjavah imena ustanovljena leta 1995, nakar je moralo preteči kar nekaj časa, da je leta 2003 luč sveta ugledal prvenec Profane Prayer. Tega pa dejansko omenjam samo zato, ker je ta neposreden predhodnik trenutno aktualnemu albumu Desecration Rite, saj je band po izdaji prvenca deloval podobno kot pred njim, in sicer se je ukvarjal z manj obsežnimi izdajami, ki niso prinesle skoraj nič nove glasbe.

Če bi bil zloben, kakršen je black metal iz hiše Vulture Lord, bi lahko enako trdil tudi za recenzirani celovečerec. A nočem dlakocepiti in tudi nočem biti nesramen. Toda dejstvo je, da Norvežani zvenijo starošolsko, zato tudi poznano. V njihovih vižah se čuti in zazna duh (black) metala devetdesetih, hkrati pa je zaznavnih kar nekaj riffov, ritmov ali melodij, ki spominjajo včasih na stanovske kolege Urgehal, drugič na stare čase Darkthrone. Desecration Rite je potem takem večinoma dinamičen in na klasičnih kitarskih riffih osnovan black metal album, ki želi v poznani maniri zamigati vratne mišice poslušalca.

Osebno tudi po številnih poslušanjih nisem uspel izbrati najljubšega komada oziroma komada, ki bi v mojih ušesih najbolj izstopal. To mesto si delita Prepare the Coffin zaradi všečne solaže in Beneficial Martyrdom zaradi groovy uvoda, sicer pa zaradi svoje dinamičnosti vsi komadi izžarevajo določeno stopnjo privlačnosti, medtem ko po drugi strani najprej tisti počasnejši deli in kitarske solaže poskrbijo za to, da se komadi usedejo v dolgoročni spomin. Če si torej želite podoživeti stare čase ali zgolj obuditi spomine nanje, potem boste z Desecration Rite izbrali pravi album. V nasprotnem primeru oziroma v primeru, da iščete svež in sodoben pristop do (black metal) glasbe, pa z recenziranim albumom ne boste prišli na svoj račun.