Od albuma Unholy Terror ni minilo kaj dosti več kot leto, pa se Blackie & Co. že vračajo z svojim okroglo desetim albumom, Dying For The World. Naslov albuma bo takoj postal jasen, če povem, da besedila te plošče temeljijo na pismih vojakov iz zalivske vojne.
Glasbeno se W.A.S.P. seveda niso odrekli za njih tipičnemu heavy metalu. Zadnji dve plošči sta se nagibali bolj k razživetemu nažiganju, Dying For The World pa so začinili z nekaj epskosti. To W.A.S.P. nedvomno znajo, kar spomnite se albuma The Crimson Idol. In tale asociacija sploh ni naključna!
Album ima poln zvok s tipično surovo W.A.S.P. produkcijo po načinu osemdesetih. K mogočnosti pripomorejo back vokali in v to smer naravnani kitarski deli. Shadow Man, My Wicked Heart, Revengeance ali Rubberman so poslastica za ušesa W.A.S.P. fanov. Naveza iz akustične balade v udaren komad, kakršna je bila na prejšnji plošči Unholy Terror/Charisma, je na tem albumu Black Bone Torso/Hell For Eternity. Na prejšnja dva albuma najbolj spominja Stone Cold Killers, ne gre pa seveda brez čisto prave W.A.S.P. balade, ki nosi naslov Trail Of Tears. Nekoliko bolj udarna balada je Hallowed Ground, na koncu albuma jo lahko poslušate tudi v akustični verziji.
W.A.S.P. so se odrezali tudi v deseto. Dying For The World prinaša njihov stari dobri heavy metal, vendar s prepoznavnostjo. Mojstri shock rocka so poskrbeli za album, ki sodi v vrh njihovega ustvarjanja.

Matija