V vsaki šali je kanček resnice. Začelo se je z nedolžno šalo, kjer so se Opeth med koncertom predstavili kot The Martin Mendez Band (ime njihovega basista). Izkazalo se je, da dejansko obstaja The Martin Mendez Band, pa čeprav pod drugim imenom. To bodo White Stones. Poznate? Ja? Ne? Nič zato, skupina je relativno mlada, saj je bila spočeta leta 2020 s prvencem Kuarahy. Med njim in letošnjim Memoria Viva (2024) najdemo še Dancing into Oblivion (2021) in to je pod črto celotna (trenutna) glasbena ponudba zasedbe.

Če citiram kultni vrhunec slovenskega novinarstva Požigalec, bi na vprašanje »Ste White Stones prej poznali?« na žalost ponovil izjavo: »Ne, ne. Ne. Jaz ga nisem prej poznal.« Band sem naključno odkril nedavno med pripravami na intervju z Martinom v kontekstu Opethovega prihajajočega albuma z namenom, da ne bi izpadel popolnoma neprofesionalno in nepripravljeno. V stilu Požigalca imam o glasbi skupine le tri besedi: progresiven death metal.

Lahko bi iskal vzporednice z Opeth do onemoglosti. Prvič, kot je Mikael glavni skladatelj pri Opeth, je Martin pri White Stones. Kitaro igra že od rane mladosti, veste! Večino pesmi začne pisati na kitaro, nato doda bas in sprogramira bobne. Vokale prepusti pevcu, ker se bojda sam ne počuti samozavestno v tem. Drugič, besedila Memoria Viva so v celoti napisana v njegovem maternem španskem jeziku, podobno kot je In cauda venenum (2019) od Opeth v švedščini. Tretjič, Joakim Svalberg iz matičnega Opeth je Martinu priskočil na pomoč pri klaviaturah za White Stones. Četrtič, podobno kot na prihajajočem novem albumu Opeth vsebuje komad Zamba de Orun flavto (a ne od Iana Andersena od Jethro Tull). Petič, za kitarske solaže tako Mikael kot Martin najemata »zunanje sodelavce«. In zadnjič, najbolj očitna stvar – bas kitara je tako pri Opeth kot pri White Stones takoj prepoznavna in se ve, kdo stvari streže, kar je po mojem mnenju ultimativni kompliment za vsakega glasbenika.

Redko poslušam glasbo v jeziku, ki ga ne razumem, saj mi lirika doda dodatno plast kompleksnosti glasbe (»Kako pa sploh razumeš to kričanje v metalu??!! Saj glasba je OK, ampak vokal, posebej nerazumljiv, me pa zelo moti.« – komentar od znanca, ki prisega na Golico, ki je instrumentalen komad …). Iz tega razloga sem se pri Memoria Viva poskusil osredotočiti na glasbo in jemal vokal zgolj kot dodaten instrument (saj druge izbire kot se naučiti špansko v bistvu nisem imel). Glasbeno mi je album zvenel zelo, zelo čisto, s čimer mislim na izogibanje umazani distorziji. Kitare so posnete brez drugih efektov, le zgolj z rahlim overdrivom. Predstavljajte si, kako bi zvenel Opeth album Heritage (2011) z growli, in to bi bil dober opis zvoka Memorie vive – kot tipičen primer vzemite La ira. Martinovo glasbeno obzorje je široko in tako na albumu ne bo manjkalo jazza, latino ritmov, death metala, progresivnih elementov in celo ščepec Santana (tudi Satana) samba vplivov. Vencedores vencidos sodi med poskočnejše komade, da uravnoteži pasivne ali melanholične instrumentalne odseke Memorie vive.

The Martin Mendez Band ni več zgolj neslana šala Mikaela med koncerti Opeth. Je unikaten in legitimen stranski projekt Martina in skozi njegove oči ponuja drugo plat, kaj bi Opeth lahko bili, če bi tam vzvodi moči ležali v debelih štirih strunah iz Urugvaja namesto šestih tanjših švedske kakovosti.