Zaria v mojih ušesih zvenijo kot dokaj unikatna mešanica že slišanih stilov, žanrov oziroma glasbenih elementov. Njihova unikatnost odmeva v mojih ušesih morda zato, ker se le redko spuščam v glasbene vode, v katerih se z dolgometražnim prvencem gibljejo štirje mladeniči in dve mladenki iz Medvod pod omenjenim skupnim imenom. Omenjeno mešanico je sicer v grobem mogoče dodobra pospraviti v predalček z oznako folk metal, vendar je ta po zaslugi večletne evolucije prav tako razvejan kot vse ostale kovinske podzvrsti, zaradi česar ta oznako hkrati pove veliko in malo.

Enako velja za okoliščino, da se band v svoji glasbi dokaj pogosto poslužuje flavte, kajti uporaba flavte ne pomeni avtomatsko negativno konotacijsko oznako »frulica metal«. Ker sem se z leti tudi od tovrstne glasbe močno oddaljil, dejansko sploh več ne vem, kakšen točno naj bi takšen metal bil oziroma kako točno zveni. Če se še prav spominjam, naj bi bila njegova glavna motivacija proizvodnja pivskih ritmov, namenjenih izključno najbolj prvinski zabavi. Slednjega pri Zarii ne slišim, kajti flavta zveni dosti bolj elegantno, zasanjano in romantično, med poslušanjem Po poti življenja pa so se mi večkrat porodile primerjave z avstrijskimi Haggard in njihovim Tales of Ithiria, medtem ko je poglavitna razlika med obema bandoma pomanjkanje blackmetalskega harsh vokala pri slovenski šesterici.

K primerjavi s Haggard pa poleg flavte največ prispevajo še nekatere srednjeveške kitarske melodije in visok ženski vokal, ki mestoma pozdravlja najboljše in najplodnejše čase finskih velikanov Nightwish. Ali je ta z vidika kakovosti dejansko primerljiv s Tarjinim, si ne upam in ne znam niti potrditi niti zanikati, a v mojih ušesih je raven zabave dosežena enako visoko. Največjo mero zabave pa Po poti življenja po mojem mnenju doseže z zborovskim petjem in spevnimi »bojnimi« spevi, kot sta Divja jaga ali Na odprto morje, kjer band s harmoniko še dodatno popestri dogajanje.

In kdor do zdaj še ni opazil, temu naj povem, da uporabljajo Zaria izključno slovenski jezik, s čimer se ne samo glasbeno, temveč tudi idejno približajo slovenskim Avven. Da pa zaradi vseh navrženih imen zaradi uvodno zapisane povedi ne izpadem povsem nekredibilno, naj še dodam, da je bandu uspelo predstavljeno mešanico zaviti v simpatično zvenečo glasbeno podobo z močno rdečo nitjo, ki odločno povezuje vse pesmi med seboj.