»Degress – to go backwards or lose one's higher ranking.«

Ime banda je takoj za naslovnico izdaje ena izmed prvih stvari, ki pritegne bodočega poslušalca. Je neke vrste ljubezen na prvi pogled. Lahko smo ob spoznanju celote razočarani, lahko pozitivno presenečeni, saj nam je prvi vtis skrival bistvo, ali pa dobimo točno to, kar smo želeli. Sveži adelsberški Degress so s svojim imenom in imenom njihovega dema Imperfect Hell zadeli svoje bistvo in vas nikakor ne zavajajo.

Blasfemični black/thrash trio vključuje dva starca, Leva (kitara) in Veprousa (bobni in vokal, ex-Kripl), ter mladeniča na bas…

Slovenska scena klasičnega heavy metala je že nekaj let precej enolična. Z železno (pun intended) roko ji vladajo medvoški Metalsteel, ki po žalostnem zatonu Requiem in muhah eno- in dvoploščnicah (Forgotten Eden, Shutdown …) praktično nimajo konkurence, in nič ni kazalo, da se bo to spremenilo. Potem pa so se pojavili SkyEye.

Prvič sem za SkyEye slišal pred nekaj leti, ko se je na Youtubu pojavil prvi posnetek njihove skladbe – mislim, da je bil Jerusalem – in takoj se je pojavilo vprašanje: kdo je pojedel Brucea Dickinsona? Pevec in gonilna sila SkyEye Jan Leščanec namreč vokalno zveni izjem…

Niti eno leto ni minilo, odkar so se slovenski Marax ponovno oglasili iz studia. Četverica iz Savinjske doline, ki prisega na simfonični black metal, nam v komaj začetem novem letu ponuja EP s 4 novimi komadi. V bistvu nekaj podobnega kot EP The Abyss of Illusions, ki smo ga lahko konzumirali lani, saj smo tudi tam imeli opravka s štirimi komadi, ki pa so imeli svoj polnopravni uvod.

Tokrat je uvod spojen z uvodnim Awaken the Dark Spirits, s čimer se je setlista skrajšala, minutaža pa ostala tako rekoč enaka. In kaj ponuja dotičen komad? Starošolski pristop k omenjenemu žanru, ki na plano priv…

Kar se tiče grindcora, spadam med bolj zadržane poslušalce. Na svoji glasbeni polici z različnimi nosilci zvoka je ta zvrst metala zastopana bolj sporadično, pri čemer so tisti redki primerki, ki so uspeli romati na to polico, v glavnem slovenskega izvora. Tako kot Glista in njihov prvenec Death Machinery. A ne se ustrašiti, Glista niso samo še kar ena grindcore zasedba, ki samo preigrava tipične in že zdavnaj prežvečene riffe. Band Glista oziroma album Death Machinery je dovolj začinjen, da je z lahkoto govora o okusni in zlahka prebavljivi mineštri: »gosta jed iz več vrst živil, zlasti zelen…

Minila so tri leta, kar je za Luko Milojico pomenilo, da nas ponovno preseneti z novim dolgometražcem. Exomancer je tretji album po vrsti, naslovu navkljub pa ne izumlja oziroma ne prinaša dosti novega. Kot sem že opisal med recenziranjem predhodnega albuma Demonicon, je solo projekt Haiduk osredotočen na proizvajanje kratkih melodičnih in hitrih black death komadov, ki jih vse po vrsti odlikuje lastna duša. S pravo mero samosvojosti oziroma unikatnosti na eni strani in repetitivnosti na drugi strani bo album zabaval tako poslušalce, ki se z vižami iz hiše Haiduk še niso srečali, kot tudi tist…

Irrumator (Mick Kenney) in V.I.T.R.I.O.L. (Dave Hunt) izdajata studijske albume pod imenom Anaal Nathrakh kot po tekočem traku. Možakarja sta v 20 letih izdala že kar 10 dolgometražcev, kar bi v marsikaterem primeru oziroma v primeru marsikaterega glasbenika ali skupine povzročilo nemalo katero dvigovanje obrvi v zvezi s kakovostjo. Toda v primeru A New Kind Of Horror še/sploh ni tako.

Za razliko od prehodnika, odličnega The Whole of the Law, je aktualni album ponovno dosti krajši, kar v konkretnem primeru pomeni, da ne doseže niti 33 minut. A po drugi strani so intenzivni napadi na poslušalče…

Vitrun je šele drugi dolgometražec Islandcev Carpe Noctem – od mojstrskega prvenca In Terra Profugus pa je minilo že dobrih pet let, skratka več kot dovolj, da zasedba takšne kakovosti pripravi novo »klasiko«. A kot že mnogokrat poprej v podobnih primerih visoka pričakovanja pogosto niso dosežena. In tudi na Vitrun je (vsaj delno) tako.

Vitrun skuša vsaj v grobem slediti viziji, ki so jo Carpe Noctem začeli na In Terra Profugus, to pa mu uspeva le delno. Kljub dovršeni izvedbi so kompozicije večinoma premalo drzne, nekaj izvrstnih idej pa ne prevlada nad bolj ali manj standardnim (morda celo g…

Archgoat se vračajo le 3 leta po The Apocalyptic Triumphator z novim studijskim albumom, ki nosi številko 4 in ime The Luciferian Crown. Drugače kot v preteklosti se band tokrat ni odločil za menjavo založbe, s čimer se pa že tudi končajo novitete, s katerimi je možno opisati viže teh finskih barbarov.

Surovi black/death metal iz hiše Archgoat zveni tudi v letu 2018 kot je zvenel že nekdaj. Tega recepta Archgoat očitno nikoli ne bodo spremenili. In če sem v tej zvezi nekoliko pojamral med recenziranjem splita s Satanic Warmaster, bom deloma tudi tokrat. Čeprav me brutalni pristop katerega koli…

Elohim, I shall not forgive! Adonai, I shall not forgive! Living God, I shall not forgive! Jesus Christ, I forgive thee not! Hebrejsko – judovsko, krščansko. Izrečeno iz ust otrok. Ali so lahko Behemoth, ki so s svojo zadnjo izdajo, I Loved You At Your Darkest, povzpeli celotno antikrščanstvo na čisto novi nivo, še bolj kontroverzni? Da. Lahko so. Spomnimo se fotografij, ki so napovedovale izid albuma. Sakralnost, modeli pa člani zasedbe. Nergal, pribit na križ v podobi trpečega Kristusa.

Izid albuma in turnejo ob izidu spremlja še kontroverzna razstava oz. dogodek Thou Art Darkest, vse skupaj…

Ljubljanski Teleport so na sceni prisotni že osem let in aktualni demo The Expansion je tako že njihov šesti izdelek; ob še treh demotih (Universal Violence, Galactic Usurper, Stellar Damnation), enem EP-ju (Ascendance) in eni kompilaciji. Evolucija njihovega zvoka je precej zanimiva – če so začeli kot »Voivod/Vektor worship« band, se je njihov zvok tekom let opazno spreminjal (beri: »počrnil«) in se (skladno z logotipom) razvijal v vse bolj samosvojo smer. Še edina konstanta skozi leta je tematski koncept, ki se še vedno zadržuje v medgalaktičnih/sci-fi sferah.

Na The Expansion tako dobimo ne…