recenzije

    Re-Death

    31. 3. 2005, Matjaž Prešeren

    Indigo Child

    Re-Death

    samozaložba, 2004

    Mariborski dark gothic metalci Indigo Child so nov dokaz vzpona dogajanja na slovenski gothic sceni. Prvenec Re-Death pa kaže, da tu ne gre za band, ki bi se držal klasičnih gothic metalskih pristopov, oziroma ki bi vztrajal pri trenutno modernih, klišejskih vzorcih, ki ga srečujemo pri zasedbah z moškim in ženskim vokalom.
    Že kar se samega komponiranja tiče, so Indigo Child izbrali zelo širok spekter in si ne postavljajo nobenih omejitev. Kažejo polno zanimivih idej, ki pridejo do izraza tudi po veliko poslušanjih, skladbe so vedno dovolj razgibane, dinamične, temačna atmosfera v njih niti ni …
    13

    30. 3. 2005, Ivan Cepanec

    Six Feet Under

    13

    Metal Blade/Panika Records, 2005

    Če je bila slaba travica razlog za dokaj porazni Bringer Of Blood, so tokrat Chris Barnes & Co. resnično imeli več sreče z novo robo. Tale plošča je spet zbudila skomine po zlatih časih prvih treh, najbolj pa po Maximum Violence.
    Že prva pesem, Decomposition Of The Human Race, se začne z nam znanimi groovy ritmi, vendar v dokaj hitrejšem tempu. Pesmi so v 100% stilu Six Feet Under in so poslušljive, lahke za zapomniti in seveda učinkovito aranžirane za nastope v živo. Chrisovi vokali so kljub vsemu dimu še vedno najboljša kruljačina na svetu, pri tem se občasno razjezi (ko mu pade kak joint na…
    Lost In Time – The Early Years

    24. 3. 2005, Matjaž Prešeren

    Nocturnal Rites

    Lost In Time – The Early Years

    Century Media/Mordor, 2005

    V sredini devetdesetih, ko so se heavy metalu pisali slabi časi, so Nocturnal Rites pri Megarock Records izdali svoj prvenec In A Time Of Blood And Fire. Prvi izid je šel skoraj neopazno mimo metalske publike, potem pa je prišel Glory To The Brave in zanimanje za heavy, power, melodični metal je skokovito naraslo in tudi Nocturnal Rites so počasi začenjali dobivati svoj kos pogače. Nekaj že s tretjim albumom, The Sacred Talisman, največji preskok pa je pomenil naslednji, Afterlife, kjer se je v vlogi vokalista prvič predstavil Johnny Lindquist.
    Ker so mnogim novim fanom njihovi začetki dokaj ne…
    The Rasmus in Ljubljana
    Instinct

    23. 3. 2005, Ivan Cepanec

    Ektomorf

    Instinct

    Nuclear Blast, 2005

    Prejšnji CD Destroy je imel moč, ki je sevala iz ploščka in jo je presegla samo moč nastopa v živo. Neustavljiva glasbena bomba, narejena s strastjo, orožje, s katerim so se lahko poistovetili mnogi.
    Instinct je ustrezno nadaljevanje, vendar je resnici na ljubo album tak, kot bi vzeli neposnete komade za Destroy in jih izdali pod drugim naslovom. Tole je štirideset minut okroglega dolgčasa. Utelešenje copy/paste tehnike in izraz tega, kako lahko človek narobe razume, zakaj spreminjati uspešno formulo. Nezanimivi slow- in mid-tempo »jump-da-fuck-up« bobni (razen I Break You, kjer imamo up-tempo…
    Paradise Lost

    22. 3. 2005, Matjaž Prešeren

    Paradise Lost

    Paradise Lost

    GUN Records, 2005

    Leta 1990 so Paradise Lost stopili v svet metala z death metalsko orientiranim Lost Paradise. Petnajst let kasneje je na vrsto prišel album z obrnjenim vrstnim redom besed naslova prvenca. Kaj se je vmes dogajalo, je vsem dobro poznano, že v naprej pa se ve, da je med albumoma veliko več razlik kot le zamenjani besedi v naslovu.
    Izbira takega naslova bi lahko bila le simboličnega pomena, lahko bi pomenila nek nov začetek, vrnitev h koreninam in še kaj. No, Paradise Lost so strast do trših zvokov v sebi obudili že na Symbol Of Life in tokrat gredo še nekoliko bolj v smeri proti Draconian Times, …
    The Design

    17. 3. 2005, Ivan Cepanec

    Into The Moat

    The Design

    Metal Blade, 2005

    Kljub temu, da Metal Blade vse bolj pada na čare modernega metalcorea, se še vedno najdejo bandi, ki se dotičnemu žanru izognejo.
    Into The Moat s Floride je petčlanski zborček, ki uživa nekakšne čudne fore in se malce preveč potika po Everglades. Rezultat je izredno odfukan death metal, ki združuje čare Cryptopsy, Cynic ipd., temu pa poda ščepec Cephalic Carnage (vendar brez norih introv). Death metal za progresivce (in obratno), dodamo še novodobne mosh fore in dobimo resnično neopisljivo dobrih triintridest minut. Vokal kruli in kriči, kitare brezkompromisno žagajo, mečejo občasne solaže in …
    Kadilnica (24. 12. 2026)
    Forged By Fire

    16. 3. 2005, Matjaž Prešeren

    Firewind

    Forged By Fire

    Century Media/Mordor, 2005

    Gus G je pred časom presenetljivo zapustil vse popularnejše Dream Evil z namenom, da se bo bolj posvetil ostalim trem bandom, kjer je aktivno prisoten, Mystic Prophecy, Nightrage in bandu, ki ga je sam postavil na noge, Firewind. Z njimi je izdal tretji album, prvega za nov dom, Century Media.
    Poleg nove založbe je nov v bandu vokalist Chity Sompala, ki se je pred leti izkazal pri nemških progresivcih Avalon. Chity se je izkazal za odlično izbiro; njegov močan, melodičen, rahlo surov vokal je kot ustvarjen za hardrockovsko obarvani moderni power metal, ki ga Firewind predstavljajo na tem albumu…
    Antagonist

    15. 3. 2005, Ivan Cepanec

    Maroon

    Antagonist

    Century Media/Mordor, 2005

    Ponovna izdaja prvenca znamenitih nemških metalcoreovcev (druga plošča je izšla lani), nam ponuja vpogled v začetke širjenja »smrtonosne kuge sovraštva«.
    Ker gre za nemški metalcore, pričakujte izredno angažirana besedila, veliko več mosherskih delov z nepričakovanimi »breakdowni«, veliko več mračnega vzdušja... tako kot Caliban, Jane, Crisis Never Ends itd. Heavy kitare se poslužujejo predvsem »tripple-pick« napadov, storjenih z zadnjima dvema strunama, nato pa se malce zapletejo v death/black nizkotonsko melodiko in takšne like, ki so značilni predvsem za Bolt Thrower ali pa Grave. Bobni so …
    Mythos

    13. 3. 2005, Simon Podgoršek

    Raising Fear

    Mythos

    Dragonheart Records, 2005

    Raising Fear so italijanski power metalci, ki obstajajo že nekaj let, vseeno pa je Mythos njihov prvenec. Slogovno so se rahlo oddaljili od italijanskega in se približali nemškemu ter ameriškemu power metalu. Kljub temu jih ne moremo pohvaliti s kakšno izredno izvirnostjo, čeprav je cel album kvalitetno in tekoče odigran.
    Mythos otvori pesem Thorr, ki je ena boljših na albumu, predvsem zaradi odličnih kitarskih linij in dobrega vokala. Kvalitetna raven se nato ponekod malo spusti in nekaterim skladbam ne bi škodilo, če bi jih za kakšno minuto skrajšali. Med boljšimi bi omenil še Charon in morda…
    Kadilnica (24. 12. 2026)
    Deincubation

    10. 3. 2005, Ivan Cepanec

    Entreat.

    Deincubation

    MoonLee Records, 2005

    Kdor si je ogledal film Zadnji udarec, se bo zagotovo spomnil scene, kjer sonce posije na komet in postopoma povzroči kemijske reakcije uničujoče intenzitete. Svetloba življenja je izredno hitra, centimeter po centimeter se giblje in grozi tistim nesrečnikom, da jih bo scvrla v pozabo.
    Prvi komad novogoriških melodičnih death metalcev z naslovom Ride mi vzbuja podoben občutek, ki se z nekako nihajočo intenzivnostjo kontinuirano širi skozi vseh petinštirideset minut. Grafični prikaz moči posameznih pesmi bi bil izredno zanimiv – totalen šus so predvsem pesmi Ride, Imperfect ID in Incubate Scare…