recenzije

    A Deleted Symphony For The Beaten Down

    18. 2. 2002, Matija Prnaver

    Soilent Green

    A Deleted Symphony For The Beaten Down

    Relapse Records, 2001

    A Deleted Symphony For The Beaten Down je tretji album za Soilent Green, sicer ameriški band s sedaj že kar dolgo dobo obstoja. Soilent Green so eden izmed tistih bandov, ki so si za svojo osnovo vzeli death metal in od tod krenili svojo pot, Soilent Green s svojimi idejami in vplivi hardcorea kar zelo daleč od tega.
    Na plošči najprej opazite nenehne izmenjave med eksplozivnimi in počasnimi deli. Delujejo intenzivno in polno, plošča je energična, brutalna in nekomplicirana, tako da se da dogajanju z lahkoto slediti. Največji krivci za pestrost te plošče so nedvomno vokal z veliko variacijami, n…
    Flesh - Power - Dominion

    15. 2. 2002, Matija Prnaver

    Callenish Circle

    Flesh - Power - Dominion

    Metal Blade, 2002

    Baje gre v tretje rado in upam, da se bo to s tretjo ploščo Callenish Circle tudi uresničilo. To pišem zato, ker je band s svojimi prejšnjimi izdajami imel veliko zapletov, kar se tiče založb in izdajanja. S tem albumom sta povezani tudi vsaj dve znani imeni, Andy Classen (ex- Holy Moses) kot producent in Niklas Sundin (Dark Tranquillity), ki je poskrbel za naslovnico tega albuma.
    Callenish Circle prisegajo na göteburško šolo metala, tisto pristno. Njihov zvok je močan, poln, intenziven, kitare zvenijo tipično göteburško. Riffi so preprosti, med njimi pa slišite kakšno nežnejšo in bolj melodičn…
    Cut

    14. 2. 2002, Matjaž Prešeren

    Hubi Meisel

    Cut

    Miez Records, 2002

    Bivši pevec nemških progresivcev Dreamscape Hubi Meisel je uresničil svoje sanje iz otroštva in posnel svojo prvo solo ploščo. Na njej so priredbe znanih pop komadov iz osemdesetih in progresivnih legend Rush. Hubi je vse pesmi na svojevrsten način odel v progresivni metal/rock, jim dodal predvsem ostrine, a vseeno ohranil pravo mero originalnega duha.
    Izbor pesmi je zanimiv, prepričan sem, da skoraj vse poznate, marsikdo pa bo v njih prepoznal svojo najljubšo pesem iz otroštva. Plošča se začne z I Died In Your Arms Tonight, ki je že v originalu zelo popovsko udarna in živahna. Poleg trših kita…
    Soen
    Bridge Across Forever

    13. 2. 2002, Matjaž Prešeren

    Transatlantic

    Bridge Across Forever

    Inside Out/SPV, 2001

    V dobrem letu dni je progresivna super skupina izdala že svoj tretji izdelek. Če je bil prvi nekakšen pregled posameznikovih progresivnih rock vplivov iz sedemdesetih, lahko sedaj rečem, da so z Bridge Across Forever našli pravi jaz. Seveda je ljubezeni do bandov kot so Yes in tudi The Beatles še vseeno nekaj čutiti.
    Čeprav je album dolg skoraj osemdeset minut, so na njem le štiri skladbe. Uvodna je slabe pol ure dolg veličastni ep Duel With The Devil. Za moj okus je to njihova najboljša skladba do sedaj, ki jo odlikuje neverjetna usklajenost vseh zvokov. Začne se zelo udarno, z odlično kitarsk…
    Masters Of Moral Servants Of Sin

    12. 2. 2002, Matija Prnaver

    Pungent Stench

    Masters Of Moral Servants Of Sin

    Nuclear Blast, 2001

    Dunajski trio Pungent Stench se vrača po sedmih pravljičnih letih. Ampak nikakor ne s kakšno pravljico, temveč z albumom Masters Of Moral Servants Of Sin, ki je vstopnica za njihov svet grotesknosti in kontroverznosti, ki pa ostaja realističen. Novo obdobje Pungent Stench zaznamuje tudi sprememba v zasedbi, natančneje na bassu, za katerega štiri strune po novem skrbi Marius (ex- Belphegor).
    Pungent Stench nikakor niso obstali tam, kjer so pred leti končali, niti ne tam, kjer so bili že kdaj prej. Sicer še vedno ostajajo pri death metalu, vendar (kot smo pri njih vajeni) pri samosvojem ter do ne…
    Boneshaker – 25 & Alive

    9. 2. 2002, Matjaž Prešeren

    Motörhead

    Boneshaker – 25 & Alive

    Steamhammer/SPV, 2001

    Kdo ve, kako bi se odvijala zgodovina heavy metala in rock & rolla, če Lemmyja ne bi odpustili pri Hawkwind. Kajti potem je leta 1975 ustanovil enega najboljših in najbolj vplivnih heavy bandov vseh časov: Motörhead. Najbrž ni banda, ki bi se tako dolgo držal načela »Born to rock, drink and f…«, kot prav oni. Sicer me ni bilo zraven, vendar 22. oktobra 2000 v razprodani londonski Brixton Academy ob praznovanju njihove 25. obletnice zagotovo ni bilo dosti drugače. Vsem tistim, ki nis(m)o imeli priložnosti biti tam, so v tolažbo posneli in na DVD-ju izdali prvi del, torej rock. Kako sta potekala…
    Kadilnica (25. 12. 2026)
    Darkness And Hope

    7. 2. 2002, Matija Prnaver

    Moonspell

    Darkness And Hope

    Century Media Records, 2001

    Moonspell so eden izmed tistih bandov, ki neprestano razvijajo (in tudi spreminjajo) svoj slog. Tudi s šestim albumom Darkness And Hope so meje svoje glasbe premaknili še korak naprej. Če bi jih označil zgolj za gothic metal band, bi jim naredil veliko krivico.
    Darkness And Hope je kot celota nedvomno njihov najkvalitetnejši in najbolj dodelan album. Odpirajo se za še več zelo različnih influenc, delujejo še bolj spontano in bolj prefinjeno. Postali so še bolj počasni in še mehkejši, vendar je album zelo razgiban in poslušljiv, vzrok za to tiči tudi v njihovem portugalskem temperamentu.
    Struktu…
    Live From Russia

    6. 2. 2002, Matjaž Prešeren

    U.D.O.

    Live From Russia

    Breaker Records, 2001

    Po Rage so se v največjo svetovno državo pod vodstvom legendarnega Uda Dirkschneiderja na turnejo odpravili tudi U.D.O. V nasprotju s prvimi pa so ti tam posneli svoj prvi koncertni album. Spomini na poslovilni koncertni Accept album so še vedno enkratni, zato smo od »metal mašine« lahko upravičeno pričakovali nekaj podobnega. Čeprav Udo v svojem bandu ni nanizal toliko »zimzelenih« kot z Accept, bi se zlagal, če rečem, da Live From Russia po kakovosti zaostaja za All Areas – Worldwide.
    Na dvojnem albumu najdemo polno klasik z vseh njihovih sedmih albumov. Največ jih je z zadnjega albuma Holy, …
    Suicide By My Side

    5. 2. 2002, Matija Prnaver

    Sinergy

    Suicide By My Side

    Nuclear Blast, 2002

    Finci Sinergy so eden izmed tistih bandov, ki jim specifičnosti ni bilo nikoli očitati. S tretjo ploščo Sucide By My Side to samo še potrjujejo.
    Suicide By My Side je manj simfonična od njihovega prvenca Beware The Heavens in manj rockerska od prejšnje To Hell And Back. Te lastnosti so zgolj dejstva, ki dokazujejo, da se Sinergy nikakor ne ponavljajo. Za izvirne in zanimive kitarske dele je nadvse dobro poskrbljeno (pač, ni dvoma, tu je v igri Alexi Laiho), kot ste pri Sinergy že vajeni, pa tudi na tej plošči dobite polno dozo spevnosti in za njih tipičnih ritmov. Kimberly sicer ostaja pri svoj…
    Kadilnica (25. 12. 2026)
    A Fine Day To Exit

    1. 2. 2002, Matjaž Prešeren

    Anathema

    A Fine Day To Exit

    Music For Nations, 2001

    Z najnovejšim izdelkom so Angleži le še potrdili smer, v katero plujejo zadnja leta. Ta je vse bolj oddaljena od metala; tu bi že zelo težko govorili o kakršnemkoli metalu, sploh pa ne o doom/death, s katerim so začeli svojo pot. Z albumom so še enkrat več potrdili, kdo so njihovi vzorniki: Pink Floyd.

    Ob poslušanju plošče lahko to ugotovite zelo hitro, še posebej pa ob mirnejših delih, ki jih vodi akustična kitara. Ti deli so v kombinaciji z zelo lepim, harmoničnim vokalom Vincenta Cavanagha tudi boljši del plošče. Vsaj kar se tiče mene je tako. Seveda se električnim kitaram še niso odrekli, …