No, moram priznati, da mi pogled na logotip skupine pred poslušanjem njene šeste plošče, katere glasbenega opusa pred tem albumom nisem poznal (dasiravno sem že slišal zanj), ni navdajal s posebnim optimizmom. Resnici na ljubo, spominjal me je na »fekalizirano« degeneriran logotip Darkthrone. Black metal z elementi porno grinda? Menda vendar ne! Gospodar teme (čigar ime ni ravno mogoče prevajati kot Lucifer), reši nas takega hudega! In velika sreča je, da se nisem zgolj na osnovi te prve asociacije odločil plošče ušesno spregledati.

V Indre Demonar že takoj na začetku hreščeče zveneče električn…

Nadaljujem TikTok izziv, da vsako metalsko podzvrst recenziram vsaj enkrat. Grindcora, če me spomin ne vara, uradno še nisem recenziral. Prvotno sem razmišljal, da počastim zgodovinski mejnik na grindcore časovnici, ki sliši na ime Napalm Death – Scum, ampak se mi je na koncu dneva zdelo pošteno, da cenjeno bralstvo spomnim na (še) manj znane očake grindcora onkraj Atlantika. Na band, ki si je zadal cilj biti najbolj žaljivi band na svetu in ki ne prizanese prav nobenemu. Ime Anal Cunt, kar bi sam prevedel kot »analna vlačuga«, je le prvi znak ostudnosti in provokacije. Po podatkih iz Wikipedi…

Ko sem pri približno enajstih letih prvič zasledil ime Dying Fetus in ga vtipkal v YouTube, me je glasba skupine dobesedno prevrnila s stola. Morda je bila prav to ta iskrica, ki je pri meni vžgala zanimanje in fascinacijo za vedno bolj brutalno in do neke mere tudi »gnusno« glasbo. In to preden sem sploh lahko razumel tudi stopnjo tehnične kompleksnosti glasbe, ki jo izvaja baltimorska trojica. Po približno 15 letih in rahlo bolj poglobljenem poznavanju žanra z veseljem opažam, da je tudi učinek »frišno« izdanega Make Them Beg For Death zelo podoben.

Dying Fetus ustvarjajo že 30 let death meta…

Tokrat zgolj kratek uvod: gre za drugo, zgolj malenkost več kot pol ure trajajočo ploščo četverca z Danske, s katerega glasbenim opusom se doslej še nisem srečal. Kot je prikazano v Metalskih arhivih, naj bi bila plošča izdana na vinilu. Glasba zbuja skomine po ... dobri, stari Sepulturi.

Najprej nas po glavi udari Dead for the Rest of Your Life s plemenitim zvokom mogočnih kitar in ostrim zvokom bobnov. Pesem ravno skozi že skoraj od začetka prisoten, ne prehiter stampedo ritmičnega bobnanja najbolj zažari v ušesih. Vokal je razumljiv, zveni suho ter surovo in na trenutke poseže po nekoliko ni…

»Upam, da naslov ne pomeni kakršnih koli namigovanj na končanje delovanja banda, na spletu informacij v zvezi s tem nisem zasledil.« Pa vendarle se je točno tako potem tudi zgodilo. Sicer dvomim, da je predhodni album Kapitulation 2013, med recenziranjem katerega sem izrazil zgornjo misel, namerno namigoval na kar koli v tej smeri, a tihe misli so postale realnost in band je naenkrat poniknil. Zaradi tega sem še toliko bolj vesel, da lahko deset let kasneje sploh pišem recenzijo ploščka tega banda. Na kratko: Endstille so se vrnili, da ponovno prevzamejo prestol nemškega brutalnega black metal…

Pred dobrimi tremi leti sem v zaključku recenzije takrat svežega albuma Djinn zapisal: »Djinn ne predstavlja nekaj neznanega, vendar pa Uada pokaže hrabrost odmakniti se od znanih okvirov. Album je vreden poslušanja in upamo lahko, da bomo stvaritev naslednje leto tudi doživeli in zaužili v živo.« Misel, ki me je ob ponovnem snidenju z ameriškimi black metalci Uada v obliki njihovega novega izdelka Crepuscule Natura še kako opomnila, da je previdnost mati modrosti.

Verjetno se boste sedaj spraševali, kaj za vraga spet pametujem in kakšno vezo ima to s tokratno recenzijo? Stvar je zelo preprosta…

Že ob ogledu naslovnice sem se vprašal, ali sem na tem, da skozi ušesa spustim nekakšen brutal death metal. Tudi glasbeni uvod me je plašil s to mislijo, vendar mi je pogled na dolžino pesmi le dal nekaj upanja, da se s poslušanjem te sicer že šeste plošče Nemcev Imperfectum nisem lotil samopoškodovanja ušes in možganskih celic …

The Chains of Time predstavlja več kot četrt ure dolg intro v ploščo. Vsaj v prvem delu ga je najlažje opisati kot počasi valeči se ciklon funeral dooma, ki v sunkih (spremembah hitrosti igranja bobnov in zadušenih kitar) dobiva in izgublja na moči. Vokal se suče med g…

Recenzentova predspremna beseda:
Ker sem zgolj recenzent biografije »O volkovih, ki so bili ljudje« oziroma mračno najsvetlejšega bisera portugalske metal scene, torej Moonspell, si bom vzel, preden se lotim pisanja o knjigi, nekaj vrstic, da predstavim svoje srečanje z glasbenim opusom luzitanskih volkov. Kje in kdaj točno ter kako, ne vem, a zagotovo ob izidu njihove plošče Wolfheart. Prvo poslušanje – ljubezen na prvi pogled. Popolna mešanica južnoevropskega, temperamentnega, baročnega, mračnega, erotično-romantičnega gothica z black metalom. Zgodilo se je enkrat, bilo je prvič in ostalo je …

»Chills down my spine
Can you sense the storm coming?
Chills down my spine
I can't stop the storm coming ... «

Čeprav omemba viharja v tem trenutku projecira zelo negativno konotacijo, je v obliki Shades of Sorrow, torej nove plošče brazilskih death metalk Crypta, ta prispodoba še kako na mestu. Če vam je zasedba poznana, boste zagotovo vedeli, o čem teče beseda, za vse tiste, ki pa Crypte ne poznate oziroma jih niste uspeli ujeti na letošnjem Tolminatorju, sledi krajša predstavitev. Crypta so dokaj mlad band iz Brazilije, ki je nastal po tem, ko sta basistka Fernanda Lira in bobnarka Luana Damet…

Obskuren album podcenjenega metal banda, ki ga splošna razgledanost verjetno ne uvršča med »velike štiri« (iskreno niti ne vem, če uradno obstajajo) ameriškega progresivnega metala. Mar mi je za to. Če poskusim sam, bi med velike prog štiri onstran Velike luže uvrstil Dream Theater, Symphony X, Queensrÿche in Fates Warning. Od slednjih bom, da bosta kontroverznost in zgražanje ojačani še bolj, kot je financiranje prijateljic z davkoplačevalskim denarjem, nalašč izbral album, ki je razdvojil fane banda. Predstavljajte si to zagato nekako kot St. Anger od Metallice ali, če zaidem v bolj progresi…