Da sem tudi jaz postal vsega dobrega naveličani stari prdec, sem nekako nakazal s svojo zadnjo reportažo o koncertu Spectral Wound in Lamp Of Murmuur v Ljubljani. A na tem mestu mi ne gre za pogrevanje že povedanega oziroma izrečenega, temveč za podajanje enega izmed razlogov, zakaj nikakor nisem bil pripravljen na to, da žrtvujem lep, sončen sobotni popoldan na svežem zraku za druženje s preznojenimi metalci in bandi, ki jih poznam samo po imenu. »Ne, tokrat ne«, sem si rekel. In tako so ob 19h oziroma 19.45 švedski Sarcator oziroma ameriški Vitriol zagrebški publiki predstavljali svoj ekstremni death metal, ko sem bil jaz še v domačih krajih.

Prihod pred zagrebški klub Boogaloo je potekal brez večjih zapletov, iskanje prostega parkirnega mesta je bilo znova mala malica, pogled po dolgi ulici proti klubu pa je vseeno bil deloma zaskrbljujoč, četudi je pred njim parkirani tour bus naznanjal, da so bandi tam, kjer se jih pričakuje. Kaj me je torej zmotilo? Hrvaška prestolnica je dvakrat večja od slovenske, zaradi česar sem na podlagi dolgoletnih izkušenj obiskovanja tamkajšnjih koncertov pričakoval metalce vse okoli kluba. In kje so bili? Trije so se vrteli okoli semaforiziranega prehoda za pešce, ostali pa so vsi bili skriti za gradbeno ograjo, ki nas je obiskovalce popeljala mimo blagajne do vhoda v dvorano oziroma nazaj ven na drugo stran terase. A glej ga zlomka, okoli dvorane je bilo zaznano življenje, a v dosti skromnejši obliki kot kdaj koli prej v preteklosti. Sam Frost od velikih Satryicon očitno ni dovolj velik magnet, da bi se (razvajeni?) black metalci odpravili od doma. A roko na srce, 1349 pač niso Satyricon. Gre sicer za velik band, a daleč od kova njegovega velikega brata, ki žanje slavo predvsem na podlagi številnih zimzelenih hitov, ki pa mlajšim in manjšim 1349 zagotovo manjkajo. Slednji imajo dobre albume, ne morejo pa s prstom pokazati na ta in oni komad, ki bi bil magnet za večje mase ljubiteljev ekstremne glasbe.

Vsega zgoraj navedenega se sprva še nisem zavedal, ko sem stopil v na pol prazno dvorano. Naivno sem menil, da atmosferični black/doom metal iz nemške hiše The Ruins Of Beverast pač ni dovolj atraktiven za zahtevno zagrebško publiko. Ali ji pač ne dišijo v povprečju tudi do deset minut in več dolgi komadi, ki so iz mene izganjali kavo, ki sem jo na nekaj več kot enourni poti enakomerno dozirano srkal, da bi njen učinek zdržal tudi celotno pot domov. Po komadu ali dveh pa vseeno nisem več zdržal, zaradi česar se na tem mestu vsem ljubiteljem banda globoko opravičujem, da o nastopu Nemcev ne znam napisati ničesar pametnega ali oprijemljivega. V soboto pač nisem bil pripravljen se soočati z novo glasbo, še manj pa s tako »težko«, ki jo The Ruins Of Beverast ponujajo nepoznavalcem njihove glasbe. V umetno meglo zavita peterica (upam, da sem si prav zapomnil) je navzoče le sporadično prepričala k aktivnemu spremljanju koncerta, mene pa pregnala k raziskovanju dvorane, ki jo načeloma tako ali tako poznam. Ko sem opazil mizo tonskega mojstra na poznanem mestu sredi dvorane, medtem ko je bil del za njim zaprt za obiskovalce, sem dojel, da je obisk povsem v nasprotju s pričakovanimi številkami. Smo pa v primerjavi s koncertom Mgłe izpred treh let na isti lokaciji posledično dosti laže dihali.

Raziskovanje dvorane je hitro minilo, zato je sledilo raziskovanje mize z merchem, ki je ponujala številne dobrote četverice nastopajočih. Cene so bile pričakovane, edino CD-ji so bili morda za odtenek cenejši, kot bi pričakoval. Pozitivno torej! Še bolj pozitivno pa je bilo novo sklenjeno poznanstvo oziroma ugotovitev, da »merch girl« prihaja iz Slovenije in da je z bandi na celotni desetdnevni turneji:

8. 5. 2025 – Krakov (PL) – Hype Park
9. 5. 2025 – Bratislava (SK) – Randal
10. 5. 2025 – Zagreb (HR) – Boogaloo
11. 5. 2025 – Beograd (RS) – Dorcol Platz
12. 5. 2025 – Solun (GR) – Principal Club Theater
13. 5. 2025 – Atene (GR) – Fuzz Live Music Club
15. 5. 2025 – Istanbul (TR) – IF Besiktas Performance Hall
16. 5. 2025 – Sofija (BG) – Old Skulls
17. 5. 2025 – Bukarešta (RO) – Quantic
18. 5. 2025 – Cluj–Napoca (RO) – Form Space

Merch girl Teja, tudi poznavalka in občasna bralka Paranoida, pa je dokončno razrešila misterij okoli obiska. Ta naj bi bil tudi na otvoritvenih dveh koncertih turneje slabši, v številkah naj bi to pomenilo okoli 150 obiskovalcev. V Zagrebu nas je bilo sicer verjetno konkretno čez 200, a Boogaloo še zmeraj ni pokal po šivih.

Uf, kakšen uvod, pa še zmeraj nisem napisal ničesar pametnega o koncertu. Še enkrat se opravičujem in obljubljam, da je pristranskosti zdaj res (bolj ali manj) konec.

Torej, ura je bila tik pred deseto, zaslišali smo intro, luči so ugasnile in band je začel prihajati na oder. Prvi je bil njegov največji zvezdnik, Frost, ki nas je pozdravil zgoraj brez in se nato usedel na bobnarski stolček, nakar so sledili še drugi.

Band je začel koncert s komadom Riders of the Apocalypse s prvenca iz leta 2003. Po več kot 20 letih je ta album še zmeraj moj najljubši, zato si lahko predstavljate, da sem doživel vrhunec koncerta bolj ali manj nepripravljen. No, ker sem poznal setlisto iz Krakova, sem vedel, kaj me čaka, nisem pa vedel, da bo zvok v prvi vrsti porazen, zato sem (znova) začel iskati svoje mesto v dvorani. Ker nisem želel izgubiti preveč časa (beri: zamuditi prevelik del komada), sem se odpravil neposredno pred mešalko. Terna! Zvok je sicer bil še daleč od dobrega, a je bil boljši.

Med drugim komadom Ash of Ages z aktualnega albuma The Wolf & the King smo slab zvok trpeli nekoliko manj, ker je komad malo počasnejši in manj zasičen. A kaj hitro se je izkazalo, da band v živo potrebuje še eno kitaro, sploh pri novih komadih, ki kitarske solaže ponujajo v izobilju. K sreči so bile vsaj te dobro slišne, tako da smo se lahko pustili zapeljati z zaprtimi očmi.

S Slaves z Massive Cauldron of Chaos sem doživel drugi vrhunec večera. Ta komad je poleg Mengele's razlog, zaradi katerega si ta plošček še vedno množično vrtim.

S Through Eyes of Stone je band načel trojček komadov z albuma The Infernal Pathway. Gre za hiter thrashy blackened komad v duhu prvenca, ki ponuja veliko energije in headbanging trenutkov.

S Shadow Point smo se vrnili k aktualnemu albumu in četverčku komadov, predstavljenih s tega. Stvari so se malo umirile, akustika koncerta pa je potrdila, da so bobni v ospredju, saj so na trenutke povozili vse drugo.

K sreči smo pri I Am Abomination doživeli korenito spremembo zvoka, ki je kar naenkrat postal »dober«. Res ne vem, kateri gumb, tipko ali stikalo je premaknil tonski mojster, a k sreči se tega dela svojega omizja do konca koncerta ni več dotikal (beri: zvok je v zadnjem delu dvorane ostal sprejemljiv oziroma komadi prepoznavni).

Po že tako ali tako odličnem I Am Abomination smo bili deležni še enega odličnega, in sicer Striding the Chasm z že predstavljenega predhodnega albuma. Ta je malo daljši in kompleksnejši, zato je bil dober zvok še toliko bolj dobrodošel.

Naslednji Inferior Pathways je po mojem mnenju predstavljal najslabši trenutek koncerta. Zakaj? Komad je deloma preveč predvidljiv in besedilno deloma preveč stavi na ponavljanje svojega naslova.

Z Blood Is the Mortar nas je četverica iz Osla znova popeljala več kot dve dekadi v preteklost. Nosilec komada nosi naslov Beyond the Apocalypse, lani pa je praznoval 20 let obstoja. Hladno. Hitro. Brezkompromisno.

Kar precej drugače od The God Devourer, glavnega nosilca propagandne mašinerije, ki je spodbujala prodajo aktualnega albuma.

Ker band na aktualni turneji promovira prav vse albume (razen Revelations of the Black Flame, ki je tako ali tako sporen košček bandove diskografije oziroma trn v črni peti večine ljubiteljev banda), smo slišali še Atomic Chapel z Demonoir. In kako dober komad je to. Mešanica med prvinskostjo prvenca in psihedeliko Revelations. Več tega, prosim.

Smo že dobili vse, kar je možno? Da in ne. V bistvo vse, kar je bilo sprva načrtovano, kajti Abyssos Antithesis je bil zaključni komad trojčka že pohvaljenega ploščka The Infernal Pathway, ki pa ga vseeno ne bi želel pogrešati. Ko so izzveneli še zadnji njegovi kriki in distorzija, se je band po hitrem postopku poslovil. No, Frost je še nagradil prvo vrsto s svojima paličicama, nakar je sledil odhod po stopnicah navzgor v zaodrje.

Luči so se prižgale, začelo se je še zadnje iskanje spregledanih trzalic in neuspešno prosjačenje za setlistami, dvorana se je začela prazniti. A kopica navdušencev se ni predala. Mislim, da je kakšnih pet grl z glasnim skandiranjem in cviljenjem »pregovorilo« band, da se vrne.

In tako sem dočakal Golem, ki ga je band zaigral na letošnji izvedbi norveškega festivala Inferno, a ga pozneje ni uvrstil na seznam aktualne turneje. Do tega trenutka. Dobra minuta in pol blaženosti za black metala željno dušo, ki je bila dodatno nagrajena s še enim bonus komadom. Na tem mestu bom zaupal navedbam na portalu setlist.fm in trdil, da je band zaigral Dødskamp, medtem ko sem po prihodu domov sam po spominu prišel do zaključka, da bi lahko bil tudi Aiwass-Aeon. Oziroma sem dokaj prepričan, da je bil Aiwass-Aeon in da so Norvežani en dan pozneje v Beogradu pač zaigrali drugačen bis. S tem dvomom se dejansko vračam nekam na začetek tega že res dolgega pisanja in k razglabljanju o tem, da band nima izstopajočih hitov, temveč le zapomljive komade, ki le redko izstopajo.

Obisk koncerta mi je torej potrdil, da je treba zadnji album po kakovosti postaviti ob bok slabšim bandovim albumom ter da sta Massive Cauldron of Chaos in The Infernal Pathway res dosti boljša. Da bandovih začetnih izdelkov sploh ne omenjam.