Večina ali kar vsi naši bralci verjetno že poznate festival Kaltenbach Open Air. V zadnjih letih ga naša ekipa redno obiskuje, o njem poročamo v besedi in sliki, in tudi letos ni drugače. Ravno zaradi tega, ker ta avstrijski festival v osrčju Alp, oddaljen kakšnih 160 kilometrov od slovensko-avstrijske meje oziroma skorajda točno 100 kilometrov od Dunaja, vsi poznate vsaj po imenu, mu bom tokrat namenil nekoliko drugačen uvod. Na kratko bom nadaljeval namreč z geografskimi podatki, ki pa bodo kaj kmalu dobili širši pogled na letošnjo sliko. Skratka, cesta od Gradca do malega kraja Spital am Semmering, kjer se festival odvija, se počasi, a vztrajno vzpenja, in sicer je višinska razlika nekje 450 metrov nadmorske višine. Ko prispemo v Spital, se je treba podati do bližnjega smučišča, kjer je festivalsko območje »skrito« na vznožju hribov, pokritih s smrekovim gozdom.

Vse skupaj je pomembno zaradi dveh okoliščin: (1) nočne temperature se z lahkoto spustijo pod 15 stopinj in (2) vreme zna biti gorsko muhasto. No, kdor redno obiskuje Tolmin, ve, o čem govorim. In tako je tudi v Spitalu oziroma tako je bilo tudi letos. Dva od treh festivalskih dni je zaznamovalo deževno, kar celoten festival pa hladno vreme. Proti slednji okoliščini obstaja enostaven recept (beri: dodaten pulover ali dva za izkušenega obiskovalca festivalov), proti dežju sicer tudi obstajajo dežni plašči, a zna biti izkušnja vseeno negativna. Ko pa ti dež »skuri« fotoaparat, je pa žalost dvojna. In tako se je letos zgodilo našemu Ožbeju že kar prvi dan festivala, zato ste lahko včeraj v galeriji prvega dne brskali samo po omejenem naboru bandov. K sreči je potreboval njegov fotoaparat samo malo premora ter dosti visoke temperature in že je bil nared za drugi dan. Zato se vam, dragi bralci in spoštovani organizator, na tem mestu za to okoliščino opravičujem v Ožbejevem imenu in imenu uredništva ter se zahvaljujem za razumevanje.

Zdaj je pa čas, da preverimo programski del festivala, ki sem ga preveril v soboto:

15.50–16.30 Tortharry
16.50–17.40 Helfró
18.00–18.50 Varathron
19.10–20.00 Graveworm
20.20–21.20 Firespawn
21.40–22.40 Sacred Reich
23.00–00.10 1349
00.30–01.00 Blessmon

Tortharry na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
Češki Tortharry spadajo med povratnike, kar se tiče Kaltenbacha. Po meni dostopnih informacijah je band letos nastopil v Spitalu že najmanj tretjič. Ob njihovo ime sem se spotaknil že leta 2015 in nato še leta 2023. Gre za death metal band, ki na Češkem (in morda tudi izven meja svoje domovine?) uživa status kultnega banda, kajti njegova ustanovitev sega v davno leto 1991, za pasom pa ima že enajst dolgometražcev. S tega vidika bi ga torej lahko brez težav primerjali s stanovskimi kolegi Fleshless, glede na proizvedeni death metal pa tudi ni videti oziroma slišati blaznih razlik: trojica proizvaja old school death metal, ki je riffovsko usmerjen, vokalne dolžnosti pa si delita oba kitarista.

Helfró na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
Verjetno manj znano ime je Helfró. Ker so Devangelic odpovedali v zadnjem trenutku, se je organizator odločil za eleganten plan B; za pomoč je prosil band, ki je svoje dolžnosti oddelal en dan prej, in ker so bili Islandci še vedno na festivalu, smo bili namesto brutalnega death metala iz Italije deležni black metala z Islandije. Helfró je sicer enočlanska zasedba, za katero stoji Ragnar S, ki sodeluje s številnimi drugimi zasedbami underground black metal scene, a ker je težko nastopati sam, smo na odru Kaltenbacha spremljali štiri postave. Ragnar v živo nastopa še z dvema kitaristoma – baskitarista ne potrebuje – in vokalistom, medtem ko on sedi za bobni. Skupaj proizvajajo zanimivo agresiven black metal, ki mestoma meji na death metal, včasih pa si moderno sposodi kakšen breakdown. Med poslušanjem se mi je po mislih vrtela ideja, da sem priča nekakšni mešanici Dark Funeral in Belphegor.

Varathron na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
Grški black metalci Varathron so bili eno izmed imen, ki me je nagovorilo na seznamu nastopajočih. Večina nas/vas pozna morda prvenec His Majesty at the Swamp iz leta 1993, še več pa vas morda pozna glavno gonilno silo tega banda. To je Stefan Necroabyssious oziroma s pravim imenom Stefanos Karasavvas, ki je med drugim sodeloval tudi z Rotting Christ. No, in tako smo že tudi pri glavni referenci, imenu, ki se menda pred duhovnim očesom izpiše vsakomur, ki posluša (sodobne) Varathron. Medtem ko stare viže, ki so nastale v davnih devetdesetih, še premorejo konkretno dozo lastne identitete, bandova diskografija zadnjih let razkriva, da je ta sčasoma nekako ali nekje zbledela. A nič zato, tudi novejši komadi, kot sta Crypts in the Mist ter Shrouds of the Miasmic Winds, so poželi bučen aplavz zadovoljstva, medtem ko sem osebno sicer najbolj užival v starih klasikah Nightly Kingdoms in Son of the Moon (Act II). Če bi novejši komadi bili malo manj »spolirani«, bi morda tudi sam našel večji užitek v njih.

Graveworm na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
Grško melodiko je zamenjala italijanska. Ponovno pet možakarjev je proizvajalo melodičen metal, ki je šel relativno lahko v uho. Morda je tej neposrednosti glasbe treba pripisati dvakrat večje število radovednežev pod odrom, morda pa samo okoliščini, da so Graveworm zelo aktiven band. Temu v prid govori njegova deset albumov obsegajoča diskografija, ki se je začela pisati leta 1997, kar je bilo celih pet let po ustanovitvi. Ali pa je za to odgovorna geografija – band prihaja iz Južne Tirolske, vsaj njegov frontman pa tekoče govori nemško, kar je v Avstriji vedno prednost. Ne glede na razloge za popularnost Graveworm glasbeno servirajo kar širok spekter melodike, ki dopušča primerjave z groove/death metalci Kataklysm na eni in viking/black metalci Thyrfing na drugi strani. Za pikico na i je band za konec priredil del slavnega komada Fear of the Dark, vmes pa ustavil nastop, da je rojstnodnevno svečko upihnil pevec.

Firespawn na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
Dvojni dozi melodike je sledil starošolski ropot z imenom Firespawn. Kdor pozna Entombed, ve, kdo je bil L-G Petrov, in posledično ve tudi za band Firespawn. Band je bil ustanovljen leta 2014, je deloval še eno leto po smrti Petrova, nato obmolknil do lani, ko je vstal od mrtvih, da počasti bivšega bandovskega kolega, prijatelja, človeka, ki je dal metal svetu ogromno. In zakaj tako na dolgo in široko razlagam o osebi, ki je ni več med nami? Ker je bil tudi nastop v celoti izveden v tem duhu: »We celebrate our friend. He was one of a kind. We miss him. His legacy will stay forever. He loved metal, beer and the fans!« Kdor želi, lahko setlisto preveri na znanem spletnem mestu, sam pa težko izpostavim kateri koli komad, kajti bandu nikoli nisem sledil. In iskreno me tudi na Kaltenbachu ni preveč nagovoril. Starošolski death metal, zaigran z občutkom, a s preveč soliranja, ki mi osebno zaradi prevelike doze tehničnosti ubije vzdušje. Pozitivno sem opazil le komada Death and Damnation ter The Emperor in še to zaradi privlačnega začetka obeh.

Sacred Reich na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
Pa gremo od legend k starostam. Na vrsti je bil ameriški thrash metal z imenom Sacred Reich. Če se ozrem nazaj na zadnja dva tedna, sem tega koncertno preživel večinoma s thrash metal bandi, začenši z Vio-lence v Zaboku in zaključkom (en dan pred Kaltenbachom) z venčkom štirih v Škofji Loki, tako da sem že bil po naravi nekako pripravljen na novo dozo thrasha. Da sem imel pred seboj zasedbo, ki ropota po svetu že štirideset let (!!), pa je bilo še toliko imenitnejše. Sacred Reich, pri katerih še vedno igrata glavno vlogo Phil Rind in Wiley Arnett, so – tako kot večina drugih nastopajočih – trenutno na turneji, tako da preigravajo bolj ali manj isti repertoar po celi Evropi, zato vam v tej zvezi nimam povedati kar koli novega ali senzacionalnega (za vse radovedne ali zainteresirane: klik). Mi je pa bilo zanimivo opazovati, kakšno energijo izžareva četverica, četudi se njena ključna člana že približujeta 60. rojstnemu dnevu. V duhu pregovora »Cui honorem, honorem« (ali morda v duhu zavedanja umrljivosti?) je band počastil enega in edinega Gospodarja teme, in sicer s priredbo komada War Pigs, zaključil pa z zimzeleno Surf Nicaragua. Totalna razturčina, ki po izvedeni priredbi še bolje pride do izraza. No, in čeprav je bilo na tem mestu konec, ni bilo še povsem konec. Vstran od odra, na stranišče, do šanka ali kamor koli že, nas je pospremil Louis Armstrong s prečudovito pesmijo What a Wonderful World. Svet je res lep, ohranimo ga takšnega!

1349 na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
In potem čakanje. Medtem ko sem lahko nekaj ur poprej, ko je bilo še svetlo, opazoval, kako je na prizorišče prispela večina banda, ločeno za njo pa še Frost, so se priprave odra končale s 15-minutno zamudo. Razlogi zanjo so mi ostali neznani, bi pa znali biti povezani s katastrofalnim zvokom, ki je vladal na začetku. A nekoliko prehitevam. Nastop se je začel z bruhanjem ognja. V glavni vlogi sta bila Archaon in Frost, nakar so vsi zavzeli svoje mesto, pri čemer je Ravn ritualistično odložil kozarec/kelih in pograbil mikrofon. In začela se je norišnica, a žal ne tista pozitivna blackmetalska, temveč norišnica pobesnelo slabega zvoka: najprej so bobni, nato pa baskitara povozili kitaro – ja, bila je samo ena – povrhu vsega pa je bil še porazno slišen vokal. Vse skupaj je trajalo nekje tretjino setliste in terjalo številne migracije pod odrom, da sem končno našel svoje mesto. Na srečo tistih, ki banda ali njegovih viž ne poznajo do obisti, nam je Ravn namenil vsaj enostransko komuniciranje z napovedovanjem komadov, a tudi kasnejši odličen zvok (ja, res je, kakšno presenečenje!) ni mogel nadomestiti manjkajoče kitare, ki sem jo pogrešal – kot je že stalnica – med soliranjem. Po drugi strani je res razločen in čist zvok omogočil, da smo zaznali res vse fasete Ravnovega vokalnega udejstvovanja, kar je bila po nastopu na festivalu Area 53 leta 2024 in lanskem koncertu v Zagrebu prav prijetna sprememba. Torej je le možno dobro uglasiti tudi band kova 1349, pri katerem Frost neprestano lomasti po bas bobnih ali niza en blast beat za drugim. Če torej odmislim prvo tretjino koncerta, sem doživel najboljši koncert 1349 zadnjih deset let.

Blessmon na festivalu Kaltenbach Open Air 2026
Zaključek ali veliki finale Kaltenbacha je letos pripadal Blessmon. Gre za avstrijski black metal band, ki je že preko četrt stoletja na sceni. In zdaj nagradno vprašanje zame: sem band že kdaj videl v živo? Sem. Davnega leta 2013, in sicer v Gleisdorfu kot predskupino poljskim Mgła, ko so si ti še utirali pot na vrh. A pustimo Poljake, dajmo še malo o Avstrijcih. Glede na navedbe v Metal arhivih in ob predpostavki, da ti povsem držijo, so se ali se Avstrijci vračajo na sceno. Njihova zadnja sled o studijskih aktivnostih bo namreč naslednje leto stara že deset let. In kakšne so te sledi? Surove in umazane, povsem v slogu glavnega banda večera.

Če sem začel z vremenom, naj s tem še zaključim. Po koncu koncertov sem nekoliko premražen bil vesel, da se lahko usedem v topel avto. K sreči je bilo vreme ugodno za nočno pot domov. Kaltenbach, do naslednjič!