Moram priznati, da so Ashes Of Ares letos po res dolgih letih v meni prebudili zanimanje za nekoč enega ljubših bandov, Iced Earth. Začelo se je z novim albumom New Messiahs in napovedjo, da Matt Barlow in Freddie Vidales v Evropo prideta v celoti odigrat nepozabno klasiko Dark Saga. Četrti album po vrsti od Iced Earth, poleg naslednika Something Wicked This Way Comes, zagotovo velja za najpomembnejši album celotne bandove diskografije. Ne glede na to, da je Matt eden najboljših heavy metal frontmanov, sploh med tistimi, ki se niso na sceni pojavili v osemdesetih, Ashes Of Ares sami po sebi niso ne vem kako zanimivi širši metal publiki, Dark Saga pa jih postavi v čisto drugačen kontekst, tako da je bil obisk zagrebškega koncerta nujen.

Okoli pol osme so prvi na oder stopili zagrebški heavy metalci Flesh. Zanimivo je, da so tako oni kot Undercode kot predvozači nastopili že na Dunaju. Flesh je trio, ki mu poveljuje frontman in basist v eni osebi, Roko Nikolić. Eden bolj znanih akterjev hrvaške heavy metal scene, ki med drugim igra tudi v odličnem novem bandu Power Surge. Z odrsko postavitvijo in prezenco nekoliko spominjajo na legendarne Britance Raven, je pa Roko po izgledu bližje kakemu Davidu DeFeisu iz Virgin Steele. Polurni nastop je bil kombinacija brezkompromisne in surove energije, Roko je frontman s karakterjem in zna z občinstvom. Tudi glasbeno so Flesh energični in surovi, vendar pa je nekaj manjkalo. Tu mislim predvsem v glasbi. To niso bili komadi, ki bi udarili na prvo žogo. Melodije in spevnost niso njihovi močni aduti in nepoznavalce njihove glasbe niso pripravili do česar več kot do lažjega prikimavanja med in skromnega aplavza po komadih. Najboljšega odziva so bili deležni ob zaključni Easy Rider – Heavy Striker, po katerem je sledilo še obvezno slikanje s publiko v ozadju.

Klub Boogaloo ima zanimivo postavitev, saj preko vhoda v koncertni del prizorišča prideš praktično direktno pod oder. Vmes je nekaj metrov prostora, kjer je bila postavljena stojnica za merchandise. Že med Flesh se je tam pogosto zadrževal Freddie Vidales. Nekaj malega zanimanja je bil deležen, našel se je kdo, ki se je fotografiral z njim. Mogoče moje percepcije niso na pravem mestu in fani nimajo več take potrebe po podpisih in fotografiranju s člani, vseeno pa mislim, da je bil to jasen pokazatelj, kdo je kdo pri Ashes Of Ares od nosilnega dvojca Barlow/Vidales. So pa imeli Ashes Of Ares zelo neobičajno, minimalistično ponudbo. Prodajali so namreč le dve različici kratkih majic črne barve z belim potiskom. Ena je stala 20 evrov, druga pa 25 evrov.

So pa tam svoj CD in T-shirt prodajali tudi Undercode, druga in zadnja predskupina pred osrednjimi nastopajočimi. Precej daleč po spominu sem moral popraskati, da sem se vsaj bežno spomnil prvih Undercode koncertov pri nas. To je bilo moje tretje snidenje z njimi, prvo je bilo davnega leta 2001 s Paulom Di'Annom na Metelkovi, drugo pa dobri dve leti kasneje z Grave Digger v Cvetličarni. V primerjavi s predhodnimi rojaki so bili Undercode precej bolj poznani in tudi sprejeti med zagrebško publiko. Undercode so recimo temu bolj klasično usmerjeni heavy metal band, imajo pa tudi oni v svoji glasbi dobršno mero energičnosti in surovosti. Undercode se vidi, da se po ponovni združitvi kar pogosto pojavljajo na odrih in za sabo imajo tudi krajšo turnejo po njim bližnjih državah. So uigrani, koherentni, energični, frontman išče stik s publiko, a je vseeno nekaj bolj zadržan kot recimo klasični metal frontmani. Mimogrede, eden izmed kitaristov je na videz deloval kot mešanica dveh najbolj znanih medvoških metal aktivistov s priimkom Tomšič. Predstavljali so mešanico komadov obeh albumov Enlightening the World in Post-Apocalyptic, dodali pa so tudi nekaj bolj svežega materiala, kot je zelo dobra Panopticon. Na voljo so imeli nekaj več minut od rojakov in nastop, ki je publiko dobro ogrel za Ashes Of Ares, zaključili s Post-Apocalyptic Indians, kjer si je pevec nadel ogromno indijansko perjanico. Pohvalno, da so Undercode krajši set predskupine izbrali le iz lastnega repertoarja in da niso želeli puščati boljši vtis s kakšnimi priredbami. Enako velja za Flesh.

Medtem je bil Boogaloo res lepo napolnjen. Ni bilo razprodano, a bilo je dokaj polno. Ashes Of Ares so stopili na oder in temperatura se je takoj dvignila za nekaj stopinj. Po intru so udarno začeli z naslovnim komadom aktualnega albuma New Messiahs. Že ob koncu tega komada je prišlo do prve eksplozije navdušenja, ko je Matt spustil značilni scream. Se je pa že takoj po tem opravičil publiki zaradi nekoliko načetega glasu. No, resnici na ljubo, njegovo opravičilo niti ne bi bilo potrebno. Vsaj sam nisem opazil nekih posebnih vokalnih pomanjkljivosti v njegovi izvedbi. Je pa že takoj tudi napovedal magičnost tega večera z izvedbo Dark Sage. Še prej so odžagali še en nov komad, in sicer Two Graves. Zdaj bom dlakocepil, ampak če bi izbiral Ashes Of Ares material, bi raje slišal kak The Hawk and the Dove ali From Hell He Rides, toda to ni bilo niti malo pomembno. Začela se je Dark Saga! Za začetek seveda mogočni naslovni komad. Noro vzdušje ni skazila okvara Mattovega mikrofona, komad je bil glasno odpet s strani publike. Matt si je potem za par komadov sposodil Freddiejev mikrofon. Se je pa tu (ob že omenjenem merchandiseu) videl ta minimalizem oziroma to, po kakšnih principih delujejo Ashes Of Ares. Nikjer ni bilo kakšnega roadija ali kogar koli, ki bi priskočil na pomoč pri mikrofonu. Pri Iced Earth bi bilo to zagotovo v nekaj sekundah rešeno. Glasen je bil začetek, še bolj glasno je bilo pri I Died For You. Kakšne emocije, veličastno! Tudi Matt je izjavil, da je ta njemu eden najljubših komadov za peti v živo. Tu smo zdaj pri naslednji razliki med Ashes Of Ares in Iced Earth. Matt je res veliko govoril. Verjetno na enem koncertu več kot leta nazaj na celotni Iced Earth turneji skupaj. Tam je bil tempo neizprosen, šus od začetka do konca z manjšimi premori. Tu pa je bilo precej bolj, recimo temu, domače. Razlika glede komuniciranja s publiko, med člani banda in pristopom glavnega akterja je med Ashes Of Ares ter Iced Earth na odru podobna kot pri Iron Maiden in solo bandu Brucea Dickinsona. Zato recimo intenzivnost ni bila takšna kot pri Iced Earth, ki bi v primeru igranja celotne Dark Sage v živo skoraj gotovo odžagali brez odmora. No ja, mogoče se pa leta že poznajo tako izvajalcem kot publiki in bi tak 40-minutni šus za vse bil prenaporen. Kakor koli že, ni nam bilo hudega. Klasika je sledila klasiki, najprej thrasherski Violate in potem vsemogočni The Hunter. Eno najboljših skladb vseh časov od Iced Earth je spet noro glasno odpela publika. Pred Depts of Hell je Matt razložil nastanek besedila komada, po še eni energični bombi Vengeanca Is Mine pa se je malce umirilo. A samo z vidika energije. Scarred je skriti biser albuma s temačno dramatičnim uvodnim delom, kjer so nas počasi pripeljali do še ene »singalong« bombe, Slave to the Dark. Tu pa ni bilo pavze. Hja, vsega lepega je enkrat konec in tudi album Dark Saga ima svojo zaključno skladbo. Tudi ta sodi med najljubše Mattove, ki jih izvaja v živo. A Question of Heaven je predstavljala še en emocionalno nabit vrhunec večera. Top! Dark Saga se je tako zaključila, redni del pa so Ashes Of Ares zaključili z eno svojih starejših I Am The Night. Sledil je še dodatek. Freddie se je postavil na sredo odra in publiko »napumpal« v začetek enega največjih Iced Earth klasik, Burning Times. Publika je še enkrat eksplodirala in potem se je počasi zaključilo s še enim komadom od Ashes Of Ares, in sicer The One-Eyed King.

To je bila edinstvena in verjetno nikoli ponovljiva možnost slišati mogočno Dark Sago v živo. Odločitev Matta in Freddieja, da z Ashes Of Ares odigrata album v celoti, se je izkazala za zadetek v polno. Kako zdaj naprej? Bomo videli, a šesti čut mi pravi, da v ne tako oddaljenih letih v obliki »zmrznjene zemlje nekaj zlobnega prihaja« k nam.

Setlista Ashes Of Ares: Novus Ordo (intro), New Messiahs, Two Graves, Dark Saga, I Died For You, Violate, The Hunter, The Last Laugh, Depts Of Hell, Vengeance Is Mine, Scarred, Slave To The Dark, A Question Of Heaven, I Am The Night, Burning Times, The One-Eyed King.