REPORTAŽE

20. 7. 2004

Bang Your Head 2004

Balingen, Nemčija / 25. in 26. 6. 2004

Festival Bang Your Head je v zadnjih letih postal zelo znan tudi izven meja Nemčije. Kako ne bi, saj gre za enega izmed najboljših festivalov, če ne za najboljšega – tako po izbiri bandov kot organizacijsko.
Kot je že v navadi, se festival začne že v četrtek zvečer z ogrevalnim večerom, ki se dogaja v bližnjem klubu. Zaradi poznega prihoda v Balingen in postavljanja »baznega tabora« smo prva dva banda v W.O.M.-u zamudili. Letos je večina ljudi prispela že zgodaj v četrtek, zato smo kampirali šele v tretjem kampu. No ja, lahko bi bilo slabše – peti kamp je od prizorišča oddaljen kakih pet kilometrov in do njega vozi avtobus. Do kluba smo se primajali ob glasbi ameriških heavy metalcev Shok Paris, ki letos praznujejo dvajseto obletnico izida prvenca Go For The Throat. Ja, spet eden izmed bandov, ki jih po tradiciji Bang Your Head-a »potegnejo iz naftalina« (enako velja za prvi band, Ruffians). Kljub štirinajst letni pavzi band ni izgubil feelinga za koncertiranje in publika je bila seveda navdušena. Tako navdušena, da je v dneh festivala dobesedno razgrabila vse albume banda, ki jih je založba Auburn Records prinesla iz Ohia. Ura se je bližala polnoči, ko so na oder stopili kalifornijski thrasherji Death Angel. Bandu je lani uspel velik povratek na odre, kar smo lahko videli novembra lani v Ljubljani. Tudi njihov nastop v Balingenu je bil (skoraj pre)dolg, saj so odigrali skoraj ves svoj repertoar. Set lista je bila malce drugačna od tiste izpred pol leta, večina nas je pogrešala komad Thrashers, a ga žal niso igrali, na listi pa je bilo razumljivo več komadov z novega albuma, ki je izšel pred kratkim. V dvorani se je temperatura bližala vrelišču, vedno mladostni Death Angel pa niso in niso nehali igrati. Fani so se lahko odpravili spat šele nekaj po drugi uri, osem ur pred začetkom festivala...
Po zgodnjem jutranjem rosenju se je še pravi čas vreme začelo delati in ob deseti uri je bil oder že obsijan s soncem ter zaseden z ameriškimi heavy metalci Cage. Po videzu in glasbi sodeč bi lahko kdo mislil, da gre za kakšnega izmed reunoinov, a daleč od tega. Cage igrajo klasični ameriški 80's power/heavy metal, prvenec Unveiled pa so izdali leta 1998, sledila pa sta še dva zelo dobra izdelka, Astrology in Darker Than Black. Neznani torej niso in temu primerno so imeli lepo številčno občinstvo. Večina je še bolj statično opazovala njihov nastop, po odigranih komadih pa je bilo ploskanje proti koncu nastopa vse močnejše. Za ogrevanje so bili Cage zelo primerni, odigrali so kompakten nastop, najbolj pa je v ušesih ostal visok vokal Seana Pecka.
Razen redkim ameriškim metal freakom so bili Ruffians vsem čista neznanka, na Bang Your Head pa so se sploh prvič predstavili evropski publiki. V bandu je do odhoda k Vicious Rumors pel legendarni Carl Albert, njihov edini uradni izid pa je isotimenski EP iz leta 1985. Tako kot Cage so imeli Ruffians na voljo tri četrt ure, v katerih so vsi 80's nostalgiki, fani in radovedneži prišli na svoj račun. Vokalist na daleč malo spominja na Harryja Conklina (Jag Panzer), tudi po nastopu in vokalu pa ni daleč od njega. Da je band užival na odru niti ni potrebno posebej omenjati, če pa od njih lahko v prihodnosti še kaj pričakujemo, pa še ni znano.
V podobno kategorijo kot Ruffians sodijo tudi naslednji, Shok Paris; le da so bili ti s tremi albumi nekoliko bolj aktivni. Tudi za Shok Paris velja podobno kot za vse reunione ameriških kultnih bandov, ki smo jih zadnja leta gledali v Balingenu; prvi koncert po dolgih letih, eden redkih, če ne prvi v Evropi, nastop pred najštevilčnejši publiko do sedaj. Shok Paris so bili kljub kratkemu spancu zelo energični, kar še posebej velja za frontmana Vica Hexa, ki ga je kar nekaj skupaj. Tudi občinstvo ni več kazalo znakov jutranje utrujenosti, tako da je bil to lep zaključek uvodnega dela festivala. Fani ameriškega metala so po Shok Paris lahko zadovoljni odšli za šank in prepustili mesto pod odrom hard rockerjem.
Kingdom Come so bili prvo večje ime festivala. Pri njih ni šlo tako gladko in brez problemov kot pri prvih nastopajočih, to pa predvsem zaradi težav zdravstvene narave frontmana Lennyja Wolfa. Če to zanemarimo, so Kingdom Come zadovoljivo opravili svojo nalogo, njihov set pa je vključeval komade njihove celotne diskografije od Kingdom Come do Independent albuma.
Naslednji so bili na vrsti Blaze, oziroma Blaze Bayley s svojo zasedbo. Ta je bila tokrat močno spremenjena glede na zadnjo turnejo, saj je poleg Blazea isti ostal le še kitarist Steve Wray. Vlogo drugega kitarista pa je na tej turneji prevzel Oliver Palotai (Doro). Blaze je imel kljub vročini in močnemu soncu na sebi volneno kapo, ki je postala že njegov zaščitni znak. Lasišče je že zelo redko posejano, a Blaze še vztraja. Na odru smo bili deležni zelo dinamičnega in motiviranega nastopa, vendar pa je energija tokrat kar ostala na odru in ni prešla med publiko. Blaze, Steve, Oliver in Wayne Banks so se trudili na vse pretege, a publika je ostala dokaj hladna. Mogoče je bilo zaradi slabega zvoka, res pa je, da bi lahko bili lastni komadi bolje izbrani: Alive, Kill & Destroy, Sillicon Messiah, Ten Seconds, Blood & Belief. Šele na koncu pri Man On The Edge (Iron Maiden) je bila »štimunga« ta prava.
Dosti boljši vtis so po slabi uri prebiti na odru zapustili domačini Primal Fear, verjetno najbolj pogosti in tudi zelo hvaležni gostje nemških festivalov. Ralf Scheepers, Mat Sinner in kompanija vedno pripravijo zelo dobro vzdušje in Balingen ni bil izjema. Zelo uigrani, polni energije so s svojimi himnami Angel In Black, Chainbreaker, Suicide & Mania in Running In The Dust udarili na polno. Naslednji nov komad je bil Heart Of A Brave, nato pa so nas z naslovno skladbo popeljali do za mnoge njihovega najboljšega albuma Nuclear Fire. Primal Fear na festivalih vedno znajo odlično izbrati set listo, v kateri skoraj ne sme manjkati baladna Under Your Spell, seveda ne najnovejša metal himna Metal Is Forever, po predstavitvi ekipe in zadnje pridobitve, bobnarja Randy Blacka, pa so se poslovili s Final Embrace. Teren za kasnejše bande je bil pripravljen!
Anthrax so že takoj na začetku z Among The Living klasiko N.F.L. pokazali, da so v top formi. Nenazadnje so tudi v studiu lani naredili dokaj spodoben album We've Come For You All, v živo pa so še vedno kralji mosha. Newyorški thrasherji so imeli eno najštevilčnejših publik prvega dne in tudi odziv je bil še boljši kot pri vseh do tedaj nastopajočih. Nedolgo nazaj jih je zapustil dolgoletni basist Frank Bello, namesto katerega je vskočil Joey Vera (kdo pa drug). Le-ta se je brez problemov vklopil v ekipo, kjer že več kot desetletje poje njegov kolega iz Armored Saint, John Bush. Čeprav drugače v senci Scotta Iana in Charlieja Benanteja, je karizmatični, odlični vokalist John nesporni vodja banda na odru. Vsi skupaj pa skrbijo, da je na odru vseskozi akcija. Anthrax so dobro izbirali med prevladujočimi starejšimi klasikami in We've Come For You All komadi, svoje »grungersko« obdobje pa so na srečo izpustili. Z eno besedo, zakon! Glede na vse skupaj bi si Anthrax zaslužili nastop v kasnejših urah.
Set lista Anthrax: Efinkufsin (N.F.L.), Got The Time, Caught In A Mosh, Fueled, Safe Home, Antisocial, What Doesn't Die, Madhouse, Be All End All, Indians.
Po Anthrax se je publika dodobro premešala in na svoj račun so prišli predvsem mlajši obiskovalci festivala, ki so na Bang Your Head vedno v manjšini. Children Of Bodom so bili pravi kontrast vsem ostalim nastopajočim, a tudi takšni bandi v Balingenu vedno zelo dobro izpadejo (kot prejšnja leta: Amon Amarth, Six Feet Under). Alexi & Co. so kar leteli po odru, razturili kot vedno, headbangali, »spuščali« odlične melodije; skratka navduševali številne fane. Ti so glasno zapeli »Happy birthday« kitaristu Roope Latvali, ki je na dan nastopa praznoval svoj rojstni dan. Glede na stanje, v katerem je bil Roope proti koncu Alice Cooper nastopa lahko rečemo, da je rojstni dan proslavil v slogu svojih rojakov: »Pij, dokler lahko in še naprej.«
Set lista Children OF Bodom: Hate Me!, Chokehold, Silent Night, Bodom Night, Sixpounder, Angels Don't Kill, Bodom Beach Terror, Everytime I Die, Hate Crew Deathroll, Lake Bodom.
Švica je dežela odličnih sirov, smučarjev in melodičnih hard rock bandov, ki so redni gostje festivala. Leta 2004 so na vrsto prišli Gotthard. V petek smo si njihov nastop izbrali za daljši počitek, tako da jih nismo kaj dosti gledali. So pa Gotthard med drugim igrali tudi skladbo Hush, katere verzijo večina pozna od britanskih legend Deep Purple.
Občutki pred nastopom Queensryche so bili zelo mešani. Po eni strani sem (Matjaž) več kot desetletje čakal enega najljubših bandov vseh časov, po drugi pa že toliko časa niso posneli nič spodobnega. Kar bo, pač bo. »Dr. Davis, telephone please, Dr. Davis...« To je že bil dober znak. Revolution Calling, Operation Mindcrime, Speak... Yes, to bo šlo do konca. In res je bilo tako, Queensryche so odigrali Operation Mindcrime, naj metal konceptualni album vseh časov, od prve do zadnje sekunde. Spreading The Disease; na oder je prišla še »sestra Marija«, Pamela Moore. Ta Geoffu ni pomagala le pri fenomenalni izvedbi Suite Sister Mary, ampak še pri nekaterih skladbah. Drugače je imel Geoff probleme z vokalom, ki pa so bili bolj tehnične težave. To pa ni pokvarilo celotne predstave in ob dejstvu, da so odigrali tisto, kar so si mnogi le želeli, je bilo to zgolj stranskega pomena. Geoff je nekajkrat zamenjal zgornji del garderobe, največ odobravanja pa je požel z našitkom na jakni »Bush – Liar«. Po dobri uri se je Operation Mindcrime končal, Queensryche so zapustili oder, ob glasnih ovacijah pa so se vrnili in odigrali še Warning klasiko Take Hold Of The Flame.
Set lista Queensryche: Operation Mindcrime album, Take Hold Of The Flame.
Na koncu so na oder dvignili headlinerja prvega dne festivala: Alice Cooperja. Tudi tokrat ni bil njegov show nič manj spektakularen, kot smo od njega že navajeni. Videli smo lahko standardne menjave kostumov, pitona, sabljanje… Med slednjim je Alice celo prerezal vrat svoji nasprotnici (hčerki Pameli Cooper) na odru in »plesal« z njenim truplom (a naj vas njena usoda ne skrbi preveč, saj smo jo v zadnjem delu koncerta spet videli skakati po odru). Seveda je bil odličen tudi njegov pevski nastop in spremljevalna skupina. V oči je padel predvsem zelo domiselen bobnarski solo, v katerem sta nekaj časa sodelovala tudi basist in kitarist.. Slišali smo lahko stare klasike, nekaj zelo starih komadov in tudi nekaj z nove plošče The Eyes Of Alice Cooper. Vrhunca nastopa pa sta bila School's Out in seveda Poison, kjer je glasno pel cel Balingen.
Set lista Alice Cooper: Black Julu (Intro), No More Mr. Nice Guy, Man Of The Year, Billion Dollar Babies, Between High School & Old School, Muscle Of Love, Be My Lover, Who Do You Think We Are?, What Do You Want From Me?, I´m Eighteen, Desperado, Halo Of Flies, Sick Things, Gutter Cat Vs The Jets, Backyard Brawl, Cold Ethyl, Only Women Bleed, Ballad Of Dwight Fry, School´s Out, Brutal Planet, Poison, Under My Wheels.
Po Cooperju je večina publike omagala in se odpravila na počitek, vztrajni pa smo imeli dve možnosti – metal disco v šotoru v prvem kampu ali pa koncert v W.O.M.-u. Tokrat je bil na vrsti »epic« night, pa ne mislim v smislu »epic melodic 'ollywood power symphonic...« metal v stilu Rhapsody. Ob polnoči so svoj nastop začeli Omen, ki so bili pozitivno presenečenje. Nov vokalist Kevin je svoje delo opravil dosti bolje kot na lanskem albumu Eternal Black Dawn in ta koncert je obetal dober nastop tudi v soboto na velikem odru. Ker sta bila na sporedu samo dva banda, se klub ni tako napolnil kot v četrtek, a je bil vseeno solidno obiskan. Večer je zaključil eden izmed boljših italijanskih bandov, Doomsword. Žal so igrali le v W.O.M.-u, ne pa na festivalu. To priložnost bodo verjetno dobili kmalu, saj gre za kvaliteten band. Od njihovega nastopa smo si ogledali le začetek, saj sta nas preganjala žeja in mraz (koncerte smo si »ogledovali« skozi vhod na oder. Je kdo mislil, da smo Balkanci kupili karto?!). Ja, temperatura ponoči se je spustila na okoli 6 stopinj. Kljub temu smo še malo posedeli pred šotori in spili par rund poceni piva (ohlajen plato je stal 24 eurov).
»Rana ura, slovenskih fantov grob,« pravi star pregovor. Vseeno smo si ogledali že prvi band, ki je bil na vrsti ob desetih zjutraj. Čast pripraviti oder je tokrat pripadla Manowar. Ups, Majesty! Da, metal je na stadione navsezgodaj pripeljal band, ki je trenutno bolj manowarski od Manowar samih. Nemški »true metalci« so nabrali kar lepo število publike in odigrali podobno set listo kot v Ljubljani.
Za njimi so bili na vrsti Ballistic, nov band Toma Gattisa (ex- Wardog, Tension), v katerem ne manjka veteranov. Vokalne dolžnosti je pred kratkim prevzel Tony Taylor (Twisted Tower Dire), na bassu je Tim O'Connor (ex- Tension), za bobni pa sedi Rikard Stjernquist (Jag Panzer). Ballistic niso kazali nobenega usmiljenja in so žgali na polno vseh štirideset minut. To je bil čisti power, ki je dodobra prebudil in spravil v gibanje vse prisotne. Publika je uživala ob agresivnem power/thrashu in, v največji meri, materialu z lanskoletnega istoimenskega prvenca, Collision Course, Watch Me Do It, Silent Killer, Threshold Of Pain, Call Me Evil. Odigrali so tudi Tension komad Wrecking Crew, ki ga je odpel Tom sam. Ja, za dobro jutro je bilo tole super.
Po Ballistic so na oder »prileteli« štirje beli angeli, oziroma ameriški hard/pomp rockerji Angel. Band je svoja najboljša leta doživljal v sedemdesetih, zadnjih dvajset let pa so se njihovi člani bolj ukvarjali z drugimi projekti kot z Angel. Poleg originalnih članov, pevca Franka Dimina in bobnarja Barryja Brandta, je zasedbo na odru dopolnjeval še Lillian Axe kitarist Steve Blaze. Angel so kar konkretno »zarockali« in ob eni zelo redkih priložnosti se jih je splačalo pogledati. Frankov vokal na trenutke spominja na Biffovega (Saxon), le da nima takšnega volumna, Frank pa tudi nima Biffove karizme. Vseeno, dober nastop.
Omen so po odličnem nastopu malo po polnoči nastopili že drugič v istem dnevu. Začeli so s klasiko The Axeman, vključno z nasnetim govorom. Axemana niso le igrali, imeli so ga tudi na odru – basist Andy je imel namreč bass v obliki sekire. Kevin se nikoli ne bo mogel kosati s prvima dvema vokalistoma, iz grla pa je vseeno spravil spodoben približek. V tričetrt urnem nastopu so nizali klasike eno za drugo, slišali smo Battle Cry, Death Rider, Ruby Eyes (Of The Serpent), Dragon's Breath, Die By The Blade, Nightmares, In The Arena, Teeth Of The Hydra, igrali pa so tudi prva dva komada z novega albuma – 1000 Year Reign in Eternal Black Dawn. Reopening The Gates so (na srečo) izpustili v celoti. Po končanem nastopu je kitarist Kenny Powell med publiko vrgel eno izmed svojih kitar. Še dobro, da ni Andy vrgel med publiko svoje »sekire«, saj bi glave letele daleč naokoli.
Presenetljivo velika množica se je pod odrom zbrala pred nastopom ameriških hard rockerjev Lillian Axe. Še bolj presenetljiv pa je bil odziv, ki so ga bili le-ti deležni. Vzdušje ob zgodnje popoldanski pripeki je bilo enkratno, bolj je šel nastop proti koncu, bolj se je stopnjevalo. Tudi band je bil odličen, igrali pa so polno svojih najbolj znanih komadov, za začetek Misery Loves Company, potem pa Crucified, Deepfreeze, The World Stoppes Turning, Become A Monster, Mercy, Letters In The Rain ter All's Fair In Love And War. Žal je bil to poslovilni koncert vokalista Rona Taylorja, a boljšega zaključka si skoraj ne bi mogel želeti. Odpel je super, kar velja tudi za duele s kitaristom Steveom Blazeom. Kar prehitro je minilo tričetrt ure.
Takoj zatem je bila na vrsti še ena poslastica, Death Angel. Pol leta nazaj so »razturili« Metelkovo, sedaj pa še Balingen. Na večjem odru pa njihova neverjetna energija še bolj pride do izraza kot v malem klubu. Začeli so s Thrown To The Wolves, potem takoj Voracious Souls pa Thicker Than Blood. Sploh ni bilo pomembno, ali je šlo za nove komade, kot The Devil Incarnate, ali stare thrasherske klasike Disturbing The Peace, Evil Priest, Seemingly Endless Time, Stagnant, pod odrom je bilo divje, na odru pa akcija. Sem, tja, povsod jih je bilo polno, pa originalne poze, obeh kitaristov, »punkerja« Dennisa in seveda frontmana Marka, ki je vrtel svoje dreade in skakal gor, dol, levo, desno... Če v četrtek zvečer niso in niso nehali, so tu pač morali. S čim so končali, verjetno ni potrebno ugibati – Kill As One. Vendar je publika hotela še in še nekaj minut po končanem nastopu so fani vztrajali pod odrom in vzklikali: »Death Angel, Death Angel,...«. Verjetno bi prej končali, če ne bi uradni napovedovalec in glavni organizator prišla na oder ter predstavila neko dobrodelno akcijo, ki so jo izvedli trije mladeniči in izkupiček namenili neki organizaciji. Tako pa z vzkliki in tudi metanjem raznih predmetov revežem še do besede niso pustili.
Sledil je nastop britanskih legend pomp rocka Magnum. Iz neznanega razloga se je njihov nastop začel z zamudo in le upali smo lahko, da jim ne bo potrebno preveč krajšati set liste. Veterani so nastop začeli umirjeno, s skoraj dvajset let starim komadom All England's Eyes, sledil je enako umirjen Wild Swan. Pred odrom se je nabralo kar lepo število publike (predvsem starejša generacija), a občutno manj kot pri Death Angel. Avgusta izide nov album naslovljen Brand New Morning in za pokušino smo lahko slišali najprej istoimenski komad, kasneje pa še en komad, mislim da We All Run. Les Morts Desant je sicer odličen komad, a za tako kratek nastop bi ga lahko izpustili in ga nadomestili s kakšnim bolj živahnim, recimo Rockin' Chair. Konec je bil le bolj živahen – med How Far Jerusalem je Tony odigral daljši solo, za konec pa so zaigrali še Vigilante in Kingdom Of Madness. Žal je bilo vsega prekmalu konec, saj smo bili priča odličnemu nastopu celega banda. Odlična je bila tako instrumentalna kot vokalna predstava; vedno nasmejani Bob je pel s tako lahkotnostjo in izžareval ogromno pozitivne energije, po njem bi se lahko zgledovali mnogi, ki jim to manjka. Magnum si bo treba definitivno ogledati, ko bodo na samostojni turneji.
Od enih britanskih »zimzelenih« do drugih; od Magnum k UFO. Kljub temu, da je v Balingenu v povprečju nekoliko starejša publika kot na drugih festivalih, nas velik del še ni bilo rojenih, ko so UFO že odigrali svoje prve akorde. Kaj dosti se jim leta na odru še ne poznajo. Basistu Peteu Wayu, ki je v rdeče-roza opravi (še bass je bil roza) skakal in se vrtel ter praktično igral vlogo frontmana, gotovo ne. Phil Mogg se je držal bolj v ozadju in čeprav je fizično zelo pri moči, se ni kaj dosti gibal po odru. Drugače je odpel zelo dobro, samo ne vem, ali ima »vgrajen kak avtomatizem« ali zakaj je vsak komad končal s: »thank you... thank you... thank you very much, thank you.« Po pričakovanjih so večinoma preigravali svoje najbolj znane hite, začeli so z Mother Mary in Let It Roll, za intermezzo odigrali čisto svežega Daylight Goes To Town (z zadnjega You Are Here albuma), potem pa spet nazaj k klasikam Only You Can Rock Me, Love To Love, Too Hot To Handle, Lights Out, Rock Bottom in seveda Doctor Doctor.
Prvotno bi morali na vrsto priti White Lion, ker pa od reuniona ni bilo nič, je namesto Mikea Trampa v Balingenu nastopil še večji »heartbreaker« oziroma osvajalec ženskih src konca osemdesetih in začetka devetdesetih, Sebastian Bach. Od takrat se ni kaj dosti spremenil, ohranil je svoje čare, svoj »baby face«, vendar del ženskega občinstva je bolj kot Sebastian navdušil njegov basist. No, se bodo že zmenile... To je bil njegov prvi nastop v Evropi po desetih letih (dan prej je igral na še enem festivalu) in temu primerno je bil zelo motiviran in poln energije. Brez dvoma je bil Sebastian eden najbolj energičnih in divjih frontmanov na festivalu. Še preden je na začetku ob Slave To The Grind prišel na oder, je začel s slemanjem ob strani in potem nadaljeval, ko je »pridrvel« na oder. Evforija med publika je prešla tudi na Sebastiana, ki je dejal, da je to eden največjih trenutkov njegove glasbene kariere. Ob vsem zanosu ga je zmotil nekdo v publiki, ki mu je kazal sredinca, zato je bil kar hitro »eliminiran« s strani varnostnikov. Otročje zadeve... Seveda je poudarek njegovega nastopa bil na Skid Row materialu (predstavili je tudi dva solo komada), predvsem največjih uspešnic prvenca in Slave To The Grind albuma, 18 & Life, I Remember You, Monkey Business, Big Guns itd. ter v velikem slogu zaključil z Youth Gone Wild. Nad pričakovanji!
Set lista Sebastian Bach: Slave To The Grind, Big Guns, Always And Never The Same, Piece Of Me, Frozen, Here I Am, 18 & Life, Rock 'N' Roll, Sweet Little Sister, The Threat, In A Darkened Room, Monkey Business, Timewarp, I Remember You, Youth Gone Wild.
Pred nastopom predzadnjega banda sva se s Petrom še pogovarjala o Testament, njihovem nastopu na Gods Of Metal festivalu, kjer so jih odklopili pri zadnjem komadu Disciples Of The Watch in na koncu sem mu še rekel: »Tukaj bom lahko slišal vsaj celo Disciples Of The Watch« ter odšel v prve bojne vrste. In kaj se je zgodilo? Še slabše je bilo... Zgodba se je ponovila, Testament so pri Disciples Of The Watch izklopili, le da se je to zgodilo že po dobrih štiridesetih minutah nastopa. V Balingenu se mora festival končati ob 23.00 oziroma kakšno minuto čez, pred Testament pa se je že nabralo nekaj zamude, poleg tega pa se je še njihov soundcheck nerazumljivo zavlekel in tako so morali nastop skrajšati. Tudi headlinerji Iced Earth so ga morali skrajšati za dva komada. Testament bi morali igrati uro in deset, zato je bila razumljivo vedenje Chucka Billyja, ki po Over The Wall ni želel končati že po manj kot tričetrt ure. Že tako so črtali Alone In The Dark, Burnt Offerings in Dog Faced Gods, med samimi komadi je bilo zelo malo odmora ali pa so kar nadaljevali iz enega v drugega. Bilo je malo, a kar so odigrali, je bilo zelo dobro. Ker si je Eric Petterson sredi turneje zlomil nogo, ga je zamenjal njihov bivši kitarist Steve Smyth. Hm, zanimivo naključje, Steve je pred dvema letoma na Bang Your Head kot član Testament nastopil z Nevermore, sedaj pa ravno obratno, kot član Nevermore s Testament. Kljub temu da so igrali v prazno, so Disciples Of The Watch odigrali do konca; najprej ob glasnih žvižgih, nato pa ob močnem vzpodbujanju publike.
Set lista Testament: D.N.R., Low, Practice What You Preach, Sins Of Omission, The Haunting, Electric Crown, True Believer, Three Days In Darkness, Into The Pit, Over The Wall, (Disciples Of The Watch).
Bang Your Head 2004 so zaključili headlinerji drugega dne, Iced Earth. Nastop, o katerem se je pred tem veliko govorilo, predvsem je tekla debata okoli Tima Owensa, ali je v živo prava zamenjava za Matthewa Barlowa ali ne. Začetna pesem še ni dala odgovora na to, kajti začeli so z Declaration Day. Iced Earth so v povezavi z zadnjim albumom The Glorious Burden želeli pripraviti zgodovinski spektakel in temu primerno so okrasili oder. Zadaj velike zastave (iz vojne Sever: Jug), spredaj pa so na vsako stran postavili po tri topove. Kot druga je bila na vrsti Burning Times in moram reči, da sem imel (Matjaž) nekako mešane občutke... V mislih imaš en vokal, iz zvočnikov prihaja čisto drugačen. Ne da bi Ripper pel slabo, pel je zelo dobro, samo pesmi so zvenele drugače, predvsem velja to za Vengeance Is Mine in Violate. Pač, treba se bo navaditi na drugačen vokal. Kar se tiče samega nastopa pa Tim pri Iced Earth Matthewu ne seže niti do kolen. Band kot celota ima dokaj statičen nastop, vendar je Matthew s svojo neverjetno karizmo naredil njihov nastop veličasten, medtem ko Timu to ni uspelo. Zdi se, da je festivalski oder prevelik zanj in njegovo boksanje ni na mestu. Tudi kratki nagovori so bili dokaj mimo. Definitivno je boljši pevec kot frontman. Iced Earth so že po tričetrt ure zapustili oder, v prvem delu pa so poleg Declaration Day igrali le še komade z Dark Saga in Something Wicked This Way Comes. Nič s Horror Show in nič materiala s prvih treh albumov. Nobenega Stormrider, Pure Evil, Iced Earth ali kaj podobnega; žal. Ura je bila že čez pol enajsto in dalo se je čutiti, da bo na sporedu le še ena stvar – Gettysburg. In res. Kitarista Ralph Santola in Jon Schaffer sta na oder prišla kot nasprotnika vsak v svoji uniformi, kitare sta imela v barvah svoje zastave (Sever, Jug) in Schafferjeva zgodovinska mojstrovina se je začela. Gettysburg je bil odigran res veličastno, na koncu je streljalo iz vseh topov in tako se je Bang Your Head letos končal v nekoliko drugačnem stilu kot prejšnja leta, ko se je končeval čisto žurersko.
Set lista Iced Earth: Declaration Day, Burning Times, Vengeance Is Mine, Violate, Melancholy, My Own Savior, Something Wicked trilogy (Prophecy, Birth Of The Wicked, The Coming Curse), Gettysburg (1863) (The Devil To Pay, Hold At All Costs, High Water Mark).
Pisati zaključke o najboljše organiziranem festivalu (tako pravijo tudi tisti, ki prihajajo iz drugih delov Evrope) je skoraj nepotrebno. Iskati njegove pomanjkljivosti je brezpredmetno, ker jih praktično ni, oziroma se na njih ne da vplivati (kampi so razdrobljeni naokoli, ker ni dovolj prostora ob samem prizorišču). Najbolj niso bili zadovoljni le Testament fani, a delno so za njihovo »odklopitev« krivi tudi sami oziroma njihova ekipa, ker je preveč časa izgubila s pripravo na nastop. Letos smo lahko zadnjič gledali ogrevalne nastope v diskoteki WOM, ki naj bi se jeseni zaprla, oziroma naj bi jo podrli. Prihodnje leto festival praznuje deseti jubilej, na katerem bodo nastopili bandi, ki so najbolj zaznamovali njegovo zgodovino. Polovica jih je že znanih, nastopili pa bodo tudi zelo posebni gostje.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
30. 8. 2005Earthshaker Fest 2005 / Reportaže
12. 8. 2005Metal Camp 2005 / Reportaže
9. 9. 2004Wacken Open Air 2004 / Reportaže
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana