Sobota je pomenila, da se je naše blackmetalsko popotovanje po Bergnu s poudarkom na festivalu Beyond the Gates neizogibno približevalo koncu in sem epilog dogajanja pospremil nekako z mešanimi občutki. Dogajanje ob in na festivalu je bilo že pred zadnjim dnem nepopisno doživetje in bo na meni vsekakor pustilo izjemen pečat. Ker zadnji dan vremenska napoved v popoldanskih oziroma večernih uranih ni bila najbolj blesteča, smo dopoldan izkoristili še za zadnje pohajkovanje po različnih znamenitostih Bergna in okolice, hkrati pa ob tem poskrbeli za prepotrebno varčevanje z energijo za zaključni večer festivala, ki je z napovedmi še kako obetal, zaradi česar je znova kratko potegnila dnevna izmena v Kulturhusetu, kjer sta zgodaj popoldne nastopili ti zasedbi:

Kulturhuset (dnevni program)
13.00 Slaughterhead
14.00 Astronautist

Središče dogajanja je bila tako kot dan prej tudi tokrat dvorana Grieghallen, ki je po dveh dneh nadomestila prizorišče USF Verftet in k celotnemu dogajanju dodala tisti posebni »flair«, ki ga v sebi nosijo takšne dvorane. Večerni program zadnjega dneva, sicer brez »nočne izmene«, je bil tak:

Grieghallen (glavni oder)
17.30 Vemod
18.45 Vreid
20.15 Satyricon – Horns and Diadems pt 2
22.15 Blood Fire Death – A Tribute to Quorthon

Verjetno se bo marsikdo strinjal z mano, da takšni festivali kljub dobri koncertni kondiciji niso mačji kašelj in zadnji dan je včasih potreben za celjenje ran ali »polnjenje baterij« pred vrhuncem oziroma kar vrhunci zadnjega večera festivala. Tako smo že ob zajtrku razglabljali, kdaj bi se podali na kraj zločina, in nekako je v zraku obvisela misel, da bi bilo storjeno najmanj škode, če bi tokrat izpustili nastop domačih black metalcev Vemod.
 
Vemod na festivalu Beyond the Gates 2024
Po tehtnem premisleku sem sprejel odločitev, da si nastop Norvežanov znova ogledam, saj me ta lansko leto na Inferno Metal Festivalu ni najbolj prepričal in sem si takrat zadal tudi cilj, da se jim doma bolje posvetim. Ta naloga je kakopak klavrno spodletela in vest mi ni dopuščala, da se bandu ne bi znova posvetil vsaj v živo. Band je med tem po dvanajstih letih končno izdal drugi album The Deepening, kar je v meni vzbudilo dodatno zanimanje. Čeravno dvorana v primerjavi s prejšnjim večerom še ni bila tako zasedena, so prve vrste vneto čakale na začetek dogajanja. Ob uri so se nato ugasnile luči in iz ozvočenja se je zaslišal mističen ter spokojen uvod v nastop Vemod. Ta mističnost se tudi s prvim komadom ni umaknila, temveč jo je band nadgradil z blackmetalsko prvino, ki je zavela po dvorani in tam ostala vse do konca. Tokrat so bile te note pravšnje in me je mešanica agresije in mističnosti povesem odnesla v svoje sfere. Zasedba prisega na daljše komade, ki se tudi z novim albumom niso spremenili. Že uvodni 13-minutni epos Der guder dør z zadnje plošče postreže z vsem, kar Vemod glasbeno predstavljajo. Mešanje atmosferičnih hitrejših in agresivnejših delov s počasnejšimi in deloma tudi spokojnimi deli, ki jim težo dodata zasanjan kitarski lead ter mešanje harsh in clean vokalov, je vsekakor zaščitni znak banda. S to mešanico glasbene energije v ušesih je publika z mano na čelu uživala v pravi black metal zasanjanosti. Band na odru je deloval uigrano, a glasbi primerno vseeno bolj statično, kar v takšnem primeru nikakor ni moteče. Črno piko bi podelil le vokalistu, ki je pred sabo tudi tokrat imel stojalo z besedili. Zakaj je tako, pa mi žal ni uspelo odkriti. Kot že rečeno, je band letos januarja izdal novi plošček in tako je ta predstavljal tudi glavni del setliste, izstopal je le zadnji in hkrati tudi naslovni komad prve plošče Venter på stormene. Posebnost nastopa Vemod je tudi tokrat predstavljala projekcija v ozadju, ki je s posnetki narave dodala pravšnjo atmosfero glasbi in z začetkom ob spokojnem jutru ter zaključkom v zvezdni noči spremljala nastop. Pomislek, da bi nastop Norvežanov tokrat izpustil, se je na koncu izkazal za napako, in tako so Vemod ob koncu dobrih 50 minut dolgega nastopa kar precej popravili vtis iz lanskega leta.


Vreid na festivalu Beyond the Gates 2024
Po zasanjanem, a kljub temu zanimivem uvodu, je sledilo čakanje na prvi vrhunec večera. Med te je vsekakor spadal tudi nastop melodičnih black metalcev Vreid. K posebnosti koncerta je pripomoglo, da je band ob 30-letnici delovanja pred festivalom napovedal poseben nastop. Da pridemo do 30 let, je treba vzeti v ozir, da je band začel leta 1994 pod imenom Windir, ki je zaradi tragične smrti Valfarja leta 2004 prenehal delovati, preostali člani pa so se nato združili pod imenom Vreid. Ker plošče obeh bandov kar pogosto najdejo pot na mojo playlisto, so bila pričakovanja pred začetkom nastopa še kako velika in porajala so se tudi vprašanja, ali bo koncert bolj posvečen Windir ali Vreid, saj je oder krasila tudi črka W v stilu logotipa Windir. Po uvodnem klavirskem intru, ki ga je spremljala projekcija na platnu, so se ugibanja kar hitro razblinila. Uvodna pesem Into the Mountains z zadnjega albuma Wild North West je bila pravo nasprotje v primerjavi z Vemod. Sicer ravno tako z melodičnimi prijemi, a veliko bolj razgibano in strupeno. Prav tako tudi oder ni oplemenitila le projekcija v ozadju, temveč so ga popestrile eksplozije in ogenj. Sledil je premik v preteklost in k udarni Pitch Black, na katero sem čisto pozabil in se je razveselil kot otrok sladkarije. Ravno tako se je skladbe razveselila publika, ki je temu primerno norela in uživala v nastopu, ki ga je pri naslednjem komadu Flammen, sicer zadnjem singlu banda, dopolnil še en vokalist. Intenzivnost nastopa je za kratek čas presekal soundtrack filma Das Boot, ki pa se je z naslednjim komadom Blücher znova dvignila na izjemno raven. Vidi se, da je band na sceni že 30 let in je nastop izpeljan do potankosti, k temu dodamo še odličen zvok in dobimo zmagovalno kombinacijo. Med nastopom se je band poklonil tudi časom Windir in najprej s Saknet presekal obdobje Vreid, s Helvete in Lifehunger zaobjel skoraj celotno diskografijo Vreid ter nastop zaključil z Journey to the End. Ta je za konec publiko čisto razvnel, ki je band pospremila celo s crowdsurfanjem in bučnim aplavzom. Tega si je band, ki je v mojih očeh vsekakor podcenjen, več kot zaslužil in tako obeležil 30 let delovanja v pravem slogu.


Satyricon na festivalu Beyond the Gates 2024
Ker so bili zadnji dan festivala v dvorani Grieghallen napovedani samo štirje bandi, je bila časovnica tudi temu primerno prilagojena in je bil odmor med bandi zelo »razvlečen«, kar je lahko včasih zelo neugodno. Tokrat je bil premor še kako dobrodošel, saj smo ga izkoristili za prigrizek in klepet pred drugim vrhuncem večera. Satyricon drugič. Že prvi del napovedanega posebnega seta Horns and Diadems je zadovoljil marsikaterega oboževalca in porajala so se vprašanja, kaj bodo Satyr in druščina pripravili ta večer. Po razočaranju nad Trelldom se je pojavila tudi misel, da bomo slišali zadnji izdelek banda Satyricon & Munch v celoti. Zelo blasfemična misel, a ne toliko privlečena za lase, glede na to, da je ravno v času festivala bila v galeriji Kode (sosednja stavba) razstavljena kolekcija del Edvarda Muncha. A pustimo te misli ob strani in se vrnimo na dejanski tok dogajanja.


Točno ob uri je iz ozvočenja zadonel intro in na oder je počasi prikorakal band, ki jih je na koncu pospremil Satyr z visoko dvignjeno zastavo, tokrat v črni opravi, in udarno začel večer s To Your Brethren in the Dark. Kar je razveselilo mnoge med publiko, tokrat je bil zvok že od samega začetka vrhunski in intenzitete med publiko ni zmanjšala niti počasnejša izbira uvodnega komada. Sledil je prvi cukrček večera v obliki komada Forhekset, ki ga ni treba posebej opisovati. A če je kdo mislil, da se bodo Satyricon tudi tokrat sprehodili v daljno preteklost lastne diskografije, se je žal motil. Saj ne pravim, da novejši hiti Now, Diabolical in Black Crow on a Tombstone niso idealni za igranje v živo in da Deep Calleth upon Deep ter Die by My Hand ne trgata gat. Prav nasprotno. Jaz in celotna dvorana Grieghallen, ki je bila napolnjena do zadnjega kotička, smo uživali. Publika je vsrkavala vsak ton, vsak moment, kar samo priča temu, da so/smo bili že prekleto potrebni dobre doze Satyricon. Band na odru je deloval suvereno, Frost kot zver za bobni je vrtel glavo tudi ob najbolj prefinjenih prehodih, Satyr pa je frontman, ki mu ni para. Da bi band kar divji tempo nekoliko umilil, se je na setlisti pojavil tudi instrumentalni Transcendental Requiem of Slaves, ki mu je sledilo presenečenje, ki ga ni para. Satyricon so se dejansko odločili, da nam bodo postregli tudi z izsekom z zadnjega ploščka Satyricon & Munch, ki je v živo zvenel prekleto dobro in služil kot odlični uvod v To the Mountains. Sledil je še en počasnejši, in sicer Pentagram Burns. Oba komada za sebe delujeta več kot odlično, a v živo drug za drugim pa sta iz celotnega nastopa odvzela dozo energije, kar je edina pripomba tokratnega večera. Ker je bilo pred tem počasneje, je bilo treba koncert zaključiti kakopak s pravim pokom. To sta dosegli Fuel for Hatred in K.I.N.G. in tudi izpolnili željo Satyra, ki je zahteval, da se sredi hrama kulture Bergna ustvari pravi moshpit. Publika mu je ustregla in tako kot on sem tudi sam pospremil zaključek koncerta z nasmeškom na obrazu. Se vidimo naslednje leto na Dunaju.

Blood Fire Death na festivalu Beyond The Gates
Po tako intenzivnem nastopu si človek težko predstavlja še boljši zaključek festivala. A organizatorji festivala Beyond the Gates so za to imeli še enega asa v rokavu. Čeravno cover bandi nikoli ne bi smeli preseči nastopa ostalih zasedb, pa lahko v primeru zasedbe Blood Fire Death brez zadržkov govorim o izjemi, ki potrjuje pravilo. Blood Fire Death je band, sestavljen iz velikanov norveške black metal scene, ki se na svojstven način poklanjajo delu in zapuščini legendarnih Bathory ter pionirju black metala Quorthonu. Lahko mi verjamete, da je ta poklon težje opisati z besedami, kot bi si mislili, saj je bil to večer samih presežkov. Že po intru Oden Ride over Nordland je band, ki so ga sestavljali Blasphemer in Ivar Bjørnson na kitarah, Faust na bobnih ter Apollyon na basu, ob spremljavi zbora, zagrmeli po odru z A Fine Day to Die. Vokale pri tem komadu je prispeval Gaahl in se tako vsaj delno odkupil za polomijo s Trelldom in končno pokazal, da v njem še vedno tli tista zlovešča jeza iz časov pri Gorgoroth. Zvok je bil preprosto peklenski in uigranost banda je presegala vse meje. Po odhodu Gaahla z odra je sledila skladba The Rite of Darkness in kdo drug bi bil bolj primeren za ta komad, kot sorojak Quorthona Erik Danielsson (Watain). Če Satyricon ne prisegajo na posebne efekte, pa so Blood Fire Death poskrbeli tudi za to. Ogenj, iskrice in odlična svetloba so oder dvorane Grieghallen zavzele v vsej njeni lepoti. Da pa bi bilo doživetje še toliko bolj pristno, se je zasedbi pri dveh komadih na basu pridružil originalni basist Frederick Melander in razbremenil Apollyona, ki se je takrat preizkusil kot vokalist in komadoma Possessed ter Enter the Eternal Fire dodal svojo vokalno noto. S tem pa se zvezdniški dogodek na odru dvorane Grieghallen ni zaključil, saj sta del k pisanju zgodovine dodala še Satyr (Satyricon) pri komadu Raise the Dead in Grutle Kjellson (Enslaved) pri Call from the Grave. Na tej točki tudi ne smem pozabiti na Wraatha (Darvaza), ki ga najprej nikakor nisem prepoznal, a so me njegove kretnje kaj hitro opomnile na zadnje snidenje z Darvazo lani decembra na Nizozemskem. Odpel je komad The Return of Darkness and Evil in pokazal, zakaj sodi med velike tega žanra. Manjkal ni niti Eskil Blix, bolje poznan kot Kvitrim (Djevel), s svojo interpretacijo komada Total Destruction. Uro dolg nastop je band zaključil z Blood Fire Death, kjer je Erik po odpetih vokalih izkazal tudi poklon ob sliki Quorthona, ki je ves čas bdela nad dogajanjem na odru in pod njim. Večer samih presežkov se je tako zaključil z odličnim poklonom »očetu« black metala. Mogoče bo moj opis dogajanja deloval nekako skop, a dejstvo, da v takšnih trenutkih človek ostane brez besed, je več kot razumljivo. Poleg tega je včasih vsaka beseda odveč in so na mestu le emocije in zadovoljstvo ob doživetju nepopisnega.


Festival Beyond the Gates je v štirih dneh postregel z izjemno festivalsko izkušnjo, ki je presegla vsa pričakovanja. Tako organizacijsko kot tudi z izborom bandov se je festival izkazal in upravičil vso veljavo, ki ga že vrsto let nosi s sabo. Čeravno se ob pisanju teh vrstic zdi, da bo ta dogodivščina ostala edinstvena, pa se nikakor ne bom odrekel ponovnemu romanju v Bergen. Mogoče že naslednje leto?